Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Obrazi za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Človek ne živi zato, da bi umrl, ampak da bi živel,« uči filozofija. Vi se z minljivostjo in smrtjo srečujete vsak dan, zato vam je ta filozofija najbrž blizu. Kako pa je to širše, v družbi?

Naše življenje je eno večno poslavljanje: poslavljamo se od vrtca, šole, partnerjev, staršev … in navsezadnje enkrat tudi od fizičnega sveta. Sprejemanje tega, da smo minljivi, da bomo vsi nekoč umrli, je v naši družbi še vedno izreden tabu, povezan s strahom, zato to tematiko tako radi potiskamo na stran ali pa ob omembi spremenimo temo.

Človek bi želel imeti nadzor nad vsem, vendar se nekaterim zakonom narave moramo prepustiti in jih sprejeti.

To velja tudi za proces smrti. Seveda je izrinjanje dejstva smrti tudi posledica današnjega življenja. Zato je potem, ko se zgodi, toliko večji šok. Nimamo več obredov, vse prepuščamo pogrebnim službam in s tem izgubljamo stik s pokojnimi, posledično tudi s samim sabo. Prav zaradi tega v društvu zelo zagovarjamo pravico do poslovitve. Če bi kot družba onemogočili, da se poslovimo od mrtvega človeka, smo kot civilizacija umrli.

Čigava smrt pa se je vas najbolj dotaknila?

Ni jih bilo malo in še vedno so. Starši, ki izgubijo svojega otroka, otrok, ki v otroštvu izgubi starša, te me še vedno najbolj ganejo, a če pogledam osebno, je bil to smrt mojega moža, ki sem ga izgubila zelo mlada, pri 27 letih. Umrl je v gorski nesreči. Takrat nisem imela možnosti žalovanja. Delala sem kot medicinska sestra in že naslednji dan me je poklicala nadrejena in vprašala, kdaj bom prišla nazaj v službo. O tem nato nisem govorila in tako sem življenje nadaljevala brez stika s svojo bolečino.

Šimen Zupančič

Ampak ta bolečina je samo počivala, kajne? Nekako se mi zdi, da se vedno pojavi, ko je čas zanjo, ko smo dovolj zreli, da smo jo sposobni razumeti, čutiti, tudi objeti in preoblikovati.

Ja, res je. Ali preoblikovati ali pa zbolimo, ker je njena teža prevelika. Moja je name čakala dolgih 20 let. Ko sem bila na začetnem usposabljanju za prostovoljce v Slovenskem društvu Hospic, se je zgodilo, da sem nenadoma zbolela, imunski sistem se je sesul. Danes razumem, da je bilo to nujno potrebno, saj sem šele takrat začela sprejemati življenje na način, ki omogoča tudi spuščanje.

Mislim, da imamo s tem večinoma še kar izzive. Da se oklepamo znanega in domačega, spuščanje pa je pot v neznano.

Filozof Søren Kierkegaard je zapisal: »Zares postaneš človek šele, ko si upaš iti onkraj samega sebe.« Smrt – simbolna ali resnična – nas uči te radikalne iskrenosti. Včasih moramo odmreti lastnim predstavam, navezanostim in iluzijam, da bi lahko zaživeli bolj polno. To ni le misel o smrti, temveč o spremembi, o opuščanju varnega, znanega, da bi lahko vstopili v novo, še neprehojeno. Tako kot drevo otrese staro listje, da naredi prostor novemu, moramo tudi mi spuščati predstave, pričakovanja in strah, da se lahko prerodimo. V društvu pravimo, da smo varuhi prehoda. Prehod pa ni le telesna smrt. Je tudi notranja preobrazba, ko staro odpade in novo še ni jasno.

Ko sva že ravno pri tej temi, lani ste ob 30-letnici na Trgu Republike organizirali odmeven dogodek Generalka življenja, na katerem so lahko ljudje dobesedno doživeli svoj pogreb. S krsto, svojci, prijatelji, celo pogrebnim govorom. Za medije ste takrat povedali, da gre za slavljenje življenja, obuditev v živost, v prisotnost tu, zdaj. Kar drzen korak k ozaveščanju, kako so ga ljudje sprejeli?

Doživeli smo vse – od zgražanja, sodb, kaj se gremo, do ganljivih izpovedi in pohval tistih, ki so si to izkušnjo dovolili. Mi kot izvajalci, skupaj v sodelovanju z agencijo bold.group, smo bili suvereni, saj smo projekt snovali več kot eno leto, vedeli smo, kaj je naš namen, kako ga bomo dosegli in tudi kako bomo ohranili takšno raven, da ne bomo do nikogar nespoštljivi.

Zavedamo se, da smo hodili po robu, ampak v družbi, ki hitro živi in je prezasičena z informacijami, je to edina možnost, da nekoga morda za hip ustaviš, da se zamisli in pogleda vase.

To je bil namen. Ozaveščanje o vrednosti in lepoti življenja, kajti naše dolgoletne izkušnje spremljanja umirajočih so pokazale, koliko obžalovanja se zgodi, ko je človek na smrti postelji in so mu dnevi šteti. Vsem nam so, ves čas, tudi če nismo hudo bolni.

Šimen Zupančič

Rdeča nit vašega slavnostnega leta je bilo vprašanje, do kdaj živim? Kaj ste naslavljali s tem?

Naslov zajema vse, česar smo se naučili od svojih uporabnikov. Ko se bliža smrt, je življenje najbolj polno. Takrat se spominjaš svojega otroštva, vsega, kar si počel, kakšen odnos si imel do drugih in do sebe. Marsikdaj umirajoči rečejo, da so premalo gledali nase, da so se premalo veselili, da so preveč razmišljali o tem, kako bo neko njihovo dejanje sprejeto v okolici, da so izgubili to spontanost in radost. Kdaj so potem živeli? Običajno napišemo letnico, rodil se je takrat, umrl takrat – ampak koliko let vmes pa je ta človek res polno živel? Z vprašanjem smo želeli spodbuditi ljudi k razmišljanju o tem, kdaj se počutijo najbolj žive. Kaj jih osrečuje? Komu, čemu namenjajo svoj prosti čas? Kakšne odnose imajo? Kdaj so nekomu povedali, da ga imajo radi? Takšne reči. Zdaj, ko je še čas.

Večkrat sem ob povezavi z umirajočim zaznala besedo »sveti prostor«. Tudi v vašem društvu jo uporabljate, kaj to pomeni v praksi?

»Sveti prostor« ni fizični prostor. Je prisotnost ob umirajočem, prostor, ki se ustvari med njima, v nas samih, v umirajočem. Je povabilo, da v sebi ustvarimo prostor za drugega, tudi ko ga ne moremo »rešiti« ali »ozdraviti«, in ob tem dopustimo, da nas ta odnos spremeni. To je lahko doma, v bolnišnici, lahko je v hiši Hospica – kjerkoli, kjer je prisotna ta miselnost.

V društvu smo vedno zagovarjali, naj ljudje umirajo tam, kjer si želijo. Najpogosteje si želijo umreti doma, kjer jih pomirjajo znani zvoki, vonji, dotiki.

To umirajočim veliko pomeni, zato je okolje pomembno. V arabskem svetu poznajo pojem karam – dajati najboljše, kar imaš; ne zato, ker moraš, ampak zato, ker s tem izražaš, kdo si. Hospic kot etični prostor temelji na tem – zagotavljamo bližino in dostojanstvo ne zato, ker nam to nalagata zakon ali sistem, ampak zato, ker je to temeljna človeška drža. In to naši uporabniki čutijo.

Šimen Zupančič

Kaj lahko človeku prinese biti prisoten ob umirajočem in nato tudi mrtvem človeku, če si upa pogledati, kot sem na začetku omenila, onkraj?

Bom povedala s primerom. Spomnim se starejšega para, ki je izgubil oba sinova. Od prvega se jima ni bilo dano posloviti. Ko je v tujini umrl drugi sin, sta želela, da ga pripeljejo domov. Prostor je napolnil poseben mir, ko sta z ljubeznijo v srcu umivala mrtvo telo svojega otroka. Rekla sta, da je bil to najlepši in najgloblji trenutek brezmejne povezanosti ter ljubezni v njunem življenju. Biti tam, prisoten, z ljubeznijo pospremiti odhajajočega … in to je tisto, takrat pride v prostor nekaj svetega, nekaj, kar presega besede. Tisti trenutek, ko pospremiš dušo, kar je ključno tudi pozneje za proces žalovanja.

Veliko ljudi v življenju sploh še ni bilo ob mrtvem telesu. Ali pa si tega ne želijo. Zdi se jim prehudo, preveč grozljivo. A prav ta stik je pomemben – za občutek, da si bil z nekom do konca.

Manca Košir, ki je bila naša dolgoletna ambasadorka, je lepo rekla: »Za prvi vdih smo kot družba veliko naredili, za zadnjega pa skoraj nič.«

Pa opažate, da je od nekdaj tako?

Ne, mislim, da je to prinesla sodobnost življenja. Površinskost, hitenje, hlastanje za boljšim in več, pri tem pa pozabljamo na osnovo, na življenje samo. Nekoč je bilo recimo več skupnostne obrednosti. Sosedje so prišli, pomagali, bedeli ob umrlem, medtem tudi kartali, se smejali. Nekateri so kuhali, drugi so čuvali otroke, spet tretji so prišli samo zato, da so bili zraven. Bilo je normalno, da si ob človeku, tudi ko umre. Biti ob truplu ni bilo nič nenavadnega, to je bil del življenja. To je dajalo žalujočim občutek varnosti in opore. To je tudi zelo lepo prikazano v filmu Breza, v katerem je glavno vlogo odigrala mlada Manca Košir. Danes je tega manj, morda na podeželju še, v mestih sploh ne. Smrt smo preselili v bolnišnice in ustanove.

Kakšno družbo si želite, ne le kot predsednica Slovenskega društva Hospic, kjer si za to že prizadevate, vi, osebno?

Ni razlike, saj živim vrednote hospica in si želim sočutne skupnosti, kjer vsak od nas lahko najde svojo moč, tolažbo in smisel. Beseda hospic izhaja iz besede hospitium – gostiti, kar ni omejeno samo na streho nad glavo. Postaja način človeške prisotnosti, kjer je lahko gost vsak izmed nas. Nihče ni brezimni tujec, temveč potencialni nosilec smisla, morda glasnik, morda preizkušnja, morda celo duhovna bližina.

Gostoljubje je bilo in ostaja temelj človeškega sobivanja, a današnji čas ni nežen.

Prinaša hiter tempo, digitalizacijo, osamljenost, površinske odnose. Zato potrebujemo pogum za iskanje novih poti, za uvajanje sprememb, ki bodo ohranile naše vrednote in obenem odgovorile na izzive sodobnosti. Hvaležna sem vsem prostovoljcem, zaposlenim, donatorjem in podpornikom društva, s katerimi takšno družbo soustvarjamo, bi si pa želela tega še več, zunaj okvirjev naše organizacije. Da smo sprejeti, da se slišimo, čutimo in tudi da smo samo drug z drugim.

Intervju je objavljen v številki revije Obrazi 05/26.