Shutterstock

Nesrečnega čuvaja smo spoznali, a takšnih, kot je Reks, je po Sloveniji še veliko. Društva za zaščito živali poročajo o žalostnih usodah, s problemom se srečujejo tudi na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Kako znotraj zakonodaje životarijo pasji puščavniki?

Reks

Pripeljem se na odmaknjen kraj v Zasavju. Na z akacijami in trnjevim grmičevjem preraslem pobočju je zagrajeno zemljišče. Poleg stare kolibe stojita zanemarjena počitniška prikolica in lesena klop z mizo. Vse je tiho, nič ne daje slutiti, da bi bilo tu kakšno bitje. Ko se približam rjastim vratom, ob robu ograje opazim boks, v njem pa leseno pasjo uto. »Reks, kje si, poba?« Nič, vse tiho. Ponovim še trikrat, nato pobrskam po torbi za priboljški. Ob šumenju vrečice se notri nekaj zgane, hip zatem iz ute pokuka smrček in par žalostnih oči. »Lej ga, hrana ga vedno privabi,« reče gospa, ki psičkovo zgodbo dobro pozna. »Kar prek ograje vrzite, vse bo pojedel!« me spodbudi. Kuža je mešane pasme, na pogled dobro prehranjen, brez vidnih zdravstvenih težav. Le odsoten se zdi, brez vsakršne volje.

Da Reks že okoli štiri leta živi sam, povedo tudi mimoidoči. Nič zadržani niso, lastnik je v teh koncih precej znan. Pripovedujejo, da poredko pride, se pa vsak dan nekdo oglasi. »Največkrat žena, a ne za več kot pet minut. Požene se iz avta, natrosi brikete, nalije vodo, pospravi iztrebke in že je ni več. Sprehoda ta pes že dolgo ni videl,« zmajuje z glavo soseda, ki je že večkrat obvestila pristojne, a so nemočni, saj po zakonodaji psu nič ne manjka. »Dan za dnem je v boksu, bolj malokrat se lahko pretegne tule v ograjenem delu. Včasih se je še igral z žogo, se odzival na nas, ki hodimo vsak dan mimo, tudi lajal je, zdaj pa nič več. Samo strmi skozi ograjo ali pa še to ne. Večinoma leži v uti. Jezi me, ker je dobesedno obsojen na tole.«

Živali

Tudi psi zbolevajo za rakom - prepoznajte znak za alarm

Pes ni alarm

Toda mar niso za varovanje primernejši in tudi cenejši elektronski varnostni sistemi? »Pes je bil od pamtiveka čuvaj. Na kmetih jih imamo še vedno v ta namen. Pes je zato, da čuva posestvo … Ko moj pes pokaže zobe, ga ni junaka, ki bi prestopil ograjo. To ni razvajen cucek s kavča!« nam svojo plat razloži neki kmet, lastnik nemškega ovčarja. Malo smo skušali ugovarjati, pa je takoj postavil mejo, češ, naj se brigamo zase.

Po Sloveniji ni malo psov, ki živijo sami na odmaknjenih posestvih, vikendih, gradbiščih ali v praznih hišah. Redno hranjeni, cepljeni in na videz brez težav, a v resnici oropani tistega, kar je psom najpomembnejše: družbe. S takimi pasjimi reveži se srečujejo tudi Društva za zaščito živali, in kot povedo, se nekaterim godi precej slabo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 25. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana