Shutterstock

Ko sta spoznala, da je njun sin izjemno občutljiv za umetna barvila, sta začela raziskovati širši javnosti manj znane vplive teh vsesplošno uporabljanih aditivov in o tem posnela dokumentarni film – povsem brez izkušenj, a s toliko več zagnanosti. Pogovarjala sta se z vodilnimi strokovnjaki s področij vedenjske in razvojne psihologije ter okoljskega zdravja, z raziskovalci, predstavniki civilnih iniciativ in odločevalci, predvsem pa s starši otrok s podobnimi težavami, ki so opisali svoje dolgoletne muke in neskončno olajšanje ter izboljšanje vedenja, ki ju je prinesla opustitev prehranskih izdelkov z umetnimi barvili.

So tudi tam, kjer jih ne pričakujete

»Nikoli si nisem mislil, da bom posnel dokumentarni film o umetnih barvilih,« priznava Brandon Cawood. Vse dokler nista z ženo ugotovila, za kako obširno problematiko gre: »Jasno je, da so umetna barvila v pisani nezdravi hrani, a se skrivajo še marsikje. Tudi v beli hrani, športnih napitkih, k vragu, še v pokovki, s katero se pravkar bašete, so! Zdaj razumete? Vsebuje jih velika večina hrane in lahko imajo škodljive posledice za telo. Saj ne, da o tem ne bi obstajale informacije. Mnenja se krešejo že desetletja.« A dokler človek ali kdo v njegovi bližini nima težav, temu pač ne posveča pozornosti.

Politika

Novo poglavje: Nikino življenje bo malo predrugačeno

Gospa, vaš sin ima težave!

Če bi danes pogledali njunega sina, ne bi niti posumili, da je bilo kaj narobe z njim, pravita. »Videli bi bistrega, prijetnega, sočutnega in prijaznega otroka.« A ni bilo vedno tako. Med drugim in tretjim letom ju je zanj skrbelo. Njegovi vzgojitelji so jima redno poročali, da težko obvladuje čustva, ves čas se je dotikal drugih, zato sta se stalno spraševala, ali je takšno vedenje za njegovo starost normalno. Skušala sta ugotoviti, zakaj ju vzgojitelji kdaj celo večkrat na dan pokličejo zaradi sinovega neprimernega vedenja. Ti silni čustveni izbruhi so bili za družino zelo naporni. Drugi dnevi pa so bili presenetljivo mirni. »Včasih sva se lahko z njim o vsem lepo pogovorila, včasih pa nikakor,« opisuje Whitney, ki se je takrat zakopala v vse možne knjige in podkaste o vzgoji. Obiskovali so zdravnike in terapevte, a ni nič pomagalo. Edino, kar je še lahko spremenila, je bila prehrana. Zato je začela raziskovati, katera hrana lahko povzroča vedenjske motnje. Sledil je šok.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana