Jaka Koren

Če bi danes bila urednica, bi za dobro prodajan časopis delala velike, mastne škandale. »Mislim, da bi to kar znala. Zaradi tega bi bila najbrž kar precej na sodišču, ampak pozornost bi znala pritegniti. Sem z vsemi žavbami namazana,« se zasmeje. Z Bernardo Jeklin je hec, četudi je občutek nenavaden, ker sem se nazadnje z njo pogovarjala v njeni domači kuhinji ob Koseškem bajerju, zdaj pa v povsem drugačnem okolju. Kar pridite, ravno pijem šampanjec, nas je povabila v svojo družbo točno na 90. rojstni dan.

Ko vstopimo v njeno sobo v koprskem domu starostnikov (od nekdaj je imela rada Primorce!), se naju s fotografom razveseli – ker, kot pravi pozneje, sva le njeno pleme, del skupne zgodbe. V svoji postelji leži z dvignjenim vzglavjem, obdana s časopisi. Ne vem sicer, kako ji uspe listati tiste plahte dnevnikov, na katere je naročena, ampak brez časopisov in revij še vedno ne more. Čeprav, zanimivo, v tistem kupu manjka – Jana. Niso ji je še prinesli, pripomni.

Jaka Koren

Najprej želi opraviti »delo« (fotografiranje) – in ko Jaka pripravlja opremo, ji zazvoni telefon. Čestitke, kakopak. »Pol redakcije je tukaj, marela je že odprta,« opiše sogovornici in hitro zaključi pogovor, medijske obveznosti čakajo. Usede se na rob postelje, prekriža noge, zavita v svojo pleteno jopo. Krhka, drobna, a živahnega duha in švigajočih misli. Mora biti hvaležna, pravi, da ji glava še dela. Temni odtenek las, na katerega nismo vajeni ne mi ne ona, ji je izbrala frizerka, kramljava, medtem ko na hitro krotiva pobegle kodre.   

»Ljudje so firbčni in jih zanima vse sorte bedarij. Ena od teh je tudi Bernarda Jeklin, to ni nič posebnega,« se zahahlja. In kako se ima? »Grozno. Ker imam eno neprijetno lastnost – da želim vedeti, kaj je novega. In to me bo ubilo, ker poslušam te grozovitosti, imenovane slovenska politika. Spremljam jo, brez tega ne morem živeti, ampak to je hkrati samomor. Kar se dogaja sedaj, se pa res še ni – pa sem doživela že marsikatere hude reči. Da krožce, križce in pikice pišejo na volilne liste v državnem zboru, je huje, kar bi si lahko človek mislil. Kaj takega! Kar sram me je. To je nedoraslost. Kako si upajo v politiko s takim inteligenčnim kvocientom?! To je zame žaljivo. Pa tudi žalostno.«

Ampak potem ko dopoldne prebira časopise, zvečer to žalost redno spremlja po televiziji, ob čemer neusmiljeno izreče, kakšno odrešitev vidi za to: »Čim prej umret, da tega ne gledaš več! V nebesih se bo morda vsaj udobneje sedelo, da bom take grozovitosti lažje prebavljala.«

Slovenija

Psihiater Vladimir Milošević: Vedno več ljudi je strah prihodnosti

Bog in ironija

 Od nje človek ne bo slišal stavkov v slogu, kako hvaležna je za vsak dan. Ampak preprosto: »Sprejemam kot dejstvo – to, da sem tukaj. Ne ubadam se kaj dosti z eksistencialnimi sranji! Tukaj sem, boli me kakšen del telesa, ker je postelja trda in čakam, da bo dan minil. Pa saj to ni tako slabo. Hrana mi nič več ne diši, ob čemer premišljam, kako sem privilegirana, da to počnem, medtem ko bi milijoni ljudi po svetu dali vse za to, da bi hrano sploh dobili. Pravzaprav je zelo ironično, da v tem svetu ne moreš jesti. Ampak tako mi je bog namenil, in če se hoče z mano iti ironijo, pa naj bo.«

Njene prve misli ob vsakem začetku dneva so različne. »V glavnem ugotovim, da še nisem v nebesih. A tam bom, ker sem toliko hudega doživela in bila priča tolikim bedarijam, da bom tam po hitrem postopku – če je kaj pravice na svetu. Tisto bo pa spet nekaj drugega! Pa saj ne vem, kaj naj človek od nebes sploh pričakuje.« Sicer o morebitni stotici ne razmišlja z naklonjenostjo. »Sto let ne maram biti stara, to obletnico bi kar preskočila, ampak 110 bi pa bilo zanimivo.«

Jaka Koren

Ta pametni Milan

Medtem ko ji nič drugega ne pride do živega, jo politika res jezi. Zelo zelo jezi. »Politika je življenje okoli mene. Je nekaj krvavega. In ko jo spremljam, naglas komentiram zraven, pa še dobro, da me ne slišijo, reveži.« Kakšnega trpežnega politika bi tudi pohvalila. »Pa najbrž vsi vedo, koga bi pohvalila. Ta pametnega.«

Mislite Milana Kučana? »Ja, seveda! Mar ni pameten? Ljudje si ga kar ne upajo pohvaliti, češ da je režimski pa take bedarije. Pa saj so kakšni ta mladi tudi pametni; ni tako brezupno. A tisti pametni imajo premalo besede. To imajo tisti, ki imajo dovolj energije, da prevpijejo druge. Dreti pa se pametnim ne ljubi. Sami idioti se derejo.«

Potem se razgovori o Stevanoviću, aktualnem predsedniku državnega zbora, vendar bomo ta Bernardin komentar po damsko zadržali v intimi tiste koprske sobe. Včasih, se spominja, so bili politiki bolj podobni ježkom. »Prijazni, nič hudega niso hoteli, pa smo jih imeli za take loleke. Pa smo kar živeli. Zdaj pa niso loleki, temveč nabriti, a prav pametni ne. Včasih so tudi bili bedaki na oblasti, a v ozadju je na obzorju svetil kakšen meteorček in si imel neko upanje. Zdaj je pa težava v tem, ker ne vidimo nobenih meteorčkov! Samo dober (črni) humor naš še lahko rešuje.«

Minilo jo je upanje, da bo Slovence kdaj srečala pamet. »Tole se bo kar vleklo. Mislim, da si takega stanja ne zaslužimo, ker v Sloveniji le živi en kup fejst ljudi. Slovence imam kar rada. In ne zaslužimo si toliko bedakov. Po drugi strani smo pa iznajdljivi in trpežni pa tudi bedake čisto v redu prenašamo.«

Osebni arhiv

Nočno taborjenje

In v takem odkritem slogu nadaljujeva pogovor. Tudi o tem, kako je padla, no, bolj zdrsnila s postelje ponoči. »Prva ura na tleh je bila še kar zanimiva, ker sem imela upanje, da bom zmogla zlesti nazaj. Se je pa upanje razblinilo, ko sem uvidela, da mi ne bo uspelo,« v smehu pravi in nadaljuje, da je potem na tleh zaspala. To pove brez sledi tarnanja v glasu, trohice samopomilovanja ali zgražanja. »Na tleh sem, dvigniti se ne morem, noč je črna, jaz moram spat. Pa sem si potegnila odejo s postelje in zaspala. Sem preživela, saj sem trpežna.« In doda, da je ugotovila, da se na tleh kar dobro spi. Če se že mora.
Sicer pa ceni mir, vedno ga je. Samoto je od nekdaj znala živeti. Zdi se ji odlična.

In če že kaj, bi bralkam in bralcem še vedno njene Jane rada sporočila: »Življenja ne jemljite preveč resno in cenite enega bolj koristnih delov telesa – ramo. Vrzite čez ramo vse, kar vam očitajo. Živite zase, nobenega nič ne briga, kakšni ste, pa boste srečni (in zdravi).«

revija Jana