Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Konec avgusta je v enem od javnih domov za starejše umrla stanovalka. Čisto sama je bila, ni imela stikov z daljnimi sorodniki, ti pa po njeni smrti niso hoteli poskrbeti za pogreb. Končno je bila pokopana prejšnji teden, le dva dni manj kot mesec dni po smrti, vmes je bilo pa zapletov, trmoglavljenja in pregovarjanja za zelo solidno dramo. Pa zapletov sploh ne bi smelo biti – pokojnica nikakor ni bila kakšna občinska reva, pri sebi je imela kar nekaj premoženja, dovolj za pogreb in še čez, grob tudi ni bil problem, ker je na Žalah grob njenih staršev, zakon pa tudi zelo jasno določa, kdo pokoplje človeka, ki nima svojcev. In vendar se je zapletlo. Ves ta čas je bila umrla ženska v hladilnici na Žalah. In biti mrtev sploh ni poceni – dan v hladilnici stane 23 evrov. Medtem ko so se pregovarjali, kdo bo umrlo pokopal, je vsota rasla. In rasla.

Slovenija

Izpoved pogrebnika: Dokler tega ne doživiš, ne veš, kako je

Smrt stane

Ne trdimo, da je kdorkoli ravnal protipravno ali da si je hotel kdo kaj prisvojiti. Nikakor ne. Toda prav slepo oklepanje lastne predstave o tem, kaj je prav, je razmeroma preprost postopek zavozlalo v skoraj nerešljiv vozel.

Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti (ZPPDej) izrecno določa, da če naročnika pogreba ni, pokop prijavi občina, kjer je imel pokojni zadnje stalno prebivališče, občina pogreb tudi plača, denar pa lahko pozneje terja iz zapuščine. Pogreb lahko poleg občine plačajo tudi fizične ali pravne osebe. Lahko bi ga, na primer, plačali sorodniki, ki bi denar prav tako dobili povrnjen. A so rekli ne.

Pokojničina nekdanja sodelavka se je ponudila, da bo organizirala pogreb, toda cena osnovnega žarnega pogreba na Žalah je nekaj čez tisoč evrov, temu se potem pridružijo še drugi stroški … ženska pa je tudi sama upokojenka in bi bil tisti strošek zanjo precejšen zalogaj, zato je prosila direktorico doma, da ji dovoli pogreb plačati iz premoženja umrle kolegice. Direktorica je rekla ne. Ko je stanovalka umrla, je dala direktorica narediti popis premoženja, ki ga je pokojna imela v domu – ne vemo, kaj je morda še imela v banki, v domu pa je za njo ostalo več tisoč evrov gotovine in znatno premoženje v zlatnini, imela naj bi več dragocenih kosov zlatega nakita. Direktorica je vztrajala, da bo popisano premoženje izročila v zapuščinsko maso, in ni dovolila plačila stroškov pogreba, čeprav je sodelavka pridobila mnenje odvetnika, da je to mogoče in povsem legalno. Zakon o dedovanju (ZD) pri ugotavljanju vrednosti zapuščine izrecno določa, da se od premoženja pokojnika odbijejo tudi stroški njegovega pogreba. To potrjuje tudi sodna praksa. Če torej obstaja mehanizem, po katerem bi se z denarjem iz zapuščine lahko plačal pogreb, zakaj se ni uporabil? Denar bi, kot smo ugotovili, lahko prispevala tudi občina. Le da občina o vsem skupaj ni vedela ničesar.

Šimen Zupančič

Kdo mora kaj in kdaj

 Takole pravi zakon o matičnem registru: upravno enoto je treba o smrti obvestiti v dveh dneh od smrti. V domu, ki je bil dolžan to narediti, so smrt prijavili šele dva in pol tedna pozneje. Od prijave smrti gresta pogreb in dedovanje vsak po svoji poti. Matičar mora v 30 dneh poslati smrtovnico pristojnemu zapuščinskemu sodišču. Če so dediči neznani, lahko sodišče, ki vodi zapuščinski postopek, postavi začasnega skrbnika zapuščine. Za zavarovanje zapuščine zakon predvideva posebne ukrepe. Je direktorica torej ravnala prav, ko je zapuščino zavarovala? Ne vemo namreč, ali je to storila na pravi način, »zavarovanje zapuščine« ne pomeni, da jo zakleneš v sef doma starejših, predvideni so točno določeni postopki. Pri gotovini in dragocenostih ZD posebej določa hrambo pri sodišču.

Najpomembnejše pa je tole: pogreb ne čaka konca zapuščinskega postopka. Zakon ne pravi, če ima pokojni denar in nima svojcev, počakajte na sklep zapuščinskega sodišča, varovalne ukrepe predvideva že mnogo prej.

Povest o dobrih ljudeh

 Ženski, ki se je ponudila, da bo dala pokopati nekdanjo sodelavko, se je pridružila še ena – nista bili ne sorodnici ne dedinji, ne bi mogli niti reči, da sta bili prijateljici pokojne, preprosto sta želeli umrlemu človeku izkazati spoštovanje, ki ga drugi niso. Zato sta vztrajali in po dolgih bitkah dobili potrebne papirje upravne enote, da smeta pokopati pokojno. Denar sta založili sami. Na Žalah so ravnali zelo človeško in zahtevano plačilo za hladilnico s 23 evrov na dan bistveno znižali. Vendar je strošek hladilnice namesto skoraj 700 še vedno ostal nekaj sto evrov, prištejte k temu še osnovno ceno pogreba tisoč evrov, pa stroške prevoza in kup majhnih stvari, ki niso zajete v osnovni ceni, a skupaj kar nanesejo … 2100 evrov v tem primeru.

In potem se je pojavil nov problem, ženski, ki sta skušali pokojnici urediti pogreb po njenih željah, teh želja sploh nista poznali. Niti tega nista vedeli, ali si je želela cerkveni ali civilni pokop, naj torej naročita duhovnika ali ne … Veliko časa, energije, živcev in denarja sta vložili v ta pogreb, pa ne moreta niti vedeti, ali je po maratonski poti do pogreba ta nazadnje res bil tak, kot bi si pokojnica želela.

Upokojenci

Kako živeti do konca in umreti brez bolečin?

Naj se ne zgodi tudi vam

Absurdni zaplet, ki je vodil v bizarno situacijo, in njene morbidne posledice bi se dalo verjetno preprečiti, če bi gospa še za življenja napisala svoje želje (napisati je vedno boljše kot samo povedati). In zato nekaj nasvetov, kaj storiti še za življenja, da ne boste zamudili lastnega pogreba. Še posebej če nimate svojcev, pa tudi če jih imate, je dobro izliti navodila na papir. Ne gre le za en dokument, še boljši je paket ukrepov.

Prvič, v vsakem primeru je koristno napisati oporoko, lahko notarsko overjeno, lahko pa tudi lastnoročno napisano, ta je zastonj in niti prič ne potrebujete. Pri notarju je bolje zato, ker je potem oporoka zabeležena v Centralnem registru oporok in usoda zapuščine ne bo odvisna od tega, ali bo morda kdo kdaj našel papir v predalu. O vrstah oporok in njihovem sestavljanju smo že pisali, zato tokrat ne bomo.

Drugič, posebej napišite svoje pogrebne želje – želite klasični pogreb ali upepelitev, kakšen obred bi radi imeli, kdo naj pogreb organizira, kje bi bili radi pokopani, kdo je kontaktna oseba … take stvari. Najpomembnejše je izbrati človeka, ki mu boste zaupali izvedbo svojega pogreba, se z njim temeljito pogovoriti o svojih željah, pametno je tudi temu človeku dati pooblastila za urejanje vaših zadev še za življenja, če se zgodi, da sami ne bi več mogli.

Tretjič, napišite informacije o svojem premoženju – banke, pri katerih imate račune, naštejte svoje nepremičnine, zavarovanja, vrednostne papirje, pokojninske in druge prejemke, pa kredite in druge obveznosti, kontakt svojega odvetnika/notarja, če ga imate. Naredite tudi popis svojega nakita.

Še najbolje si je urediti mapo z naslovom »Za primer moje smrti«. Vanjo napišite ime in kontaktne podatke človeka, ki ga je treba po vaši smrti poklicati, kontakt osebe, ki bo organizirala pogreb, svoje pogrebne želje, podatek o tem, kje je shranjena oporoka, kontakt notarja, vložite sezname premoženja, ki ste jih sestavili. Napišite tudi navodila v zvezi s hišnimi ljubljenčki, komu dati ključe hiše ali stanovanja, kaj naj se zgodi z vašimi osebnimi stvarmi … Kopija mape naj bo pri osebi, ki ji zaupate. Vsake toliko jo je dobro pregledati in posodobiti.

Česa NE pisati: nikar ne pišite pinov, gesel in ne puščajte ključev, če mapa ni ustrezno zavarovana.

Potem lahko samo še skupaj upamo, da bodo te mape potrebne čim pozneje.

revija Jana