Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ana, Taiji in Vid so se srečali v oddajah agencije Dino, za katero že trideset let stojita Nataša in Dino Bešter. Njihova najbolj znana oddaja je Štiri tačke.  Ana, njuna hči, je vodila Znane in zanimive, takrat je  spoznala tako Vida kot Taijija, s katerim sta pozneje kot sovoditelja v športne avanture vodila številne znane Slovence. Za to oddajo so si prislužili celo nagrado viktor za najboljšo televizijsko oddajo. Tudi ko so njihova življenja šla vsako v svojo smer, so  ostali prijatelji. Večkrat se srečajo in obujajo spomine. Tokrat smo se pogovarjali o njihovih življenjskih avanturah.

Kaj je za vas danes izziv – je to še vedno skok, recimo, iz letala, tekmovanje, adrenalin, ali so največje avanture drugje?

Ana: Šla sem v čisto druge vode, ustvarila sem si družino, rodila dva otroka in se posvetila psihoterapiji, kjer delam s starši, z mamami. Ampak zdaj, ko sta otroka že malo večja, se z veseljem vračam v malo bolj avanturistično življenje. Potapljam se na vdih, včasih grem za užitek skočit s padalom, veliko pa je tudi avantur, ki jih prinese življenje. To, da se znam soočati z adrenalinom, da mi ni nič težko, zelo prav pride.

Taiji: Trenutni izzivi in avanture so malo drugačni, kot so bili pred dvajsetimi leti. Drugačne prioritete in obveze imam, otroka, drugače razmišljam, ni več toliko želje po adrenalinu. Šport imam še vedno rad, a malo bolj kontroliran, ne več tako adrenalinski, kot je bil včasih.

Vid: Po športni karieri, kjer je bilo veliko adrenalina, se poskušam umiriti, iskati adrenalin drugače, predvsem pa hočem potovati, preizkusiti različna doživetja in spoznavati  kulture po svetu, poleg dela, seveda. Rad bi šel v Tibet, na dober treking, zanimajo me športno aktivna potovanja.

Ko ste se srečevali pred leti, se je življenje najbrž zdelo ena sama velika pustolovščina.

Ana: Vse moje življenje je precej avanturistično, veliko se mi je dogajalo  – od snemanja do študija in zelo resnih stvari, kot je psihoterapija. Kljub temu pa upam, da me največja avantura mojega življenja šele čaka.

Taiji: Življenje je res velika avantura, mi pa smo njeni krojači. Mene je najbolj zaznamovala selitev v Kanado, kot otrok z družino v novo okolje. Tam sem se prvič resneje poškodoval med treningom košarke, ki je bila takrat moja največja strast, in tako sem odkril, da mogoče le nisem superman in da taka poškodba lahko zaplete moje športne načrte. 

Vid: Vse življenje je avantura in pri mojih 42 letih je težko reči, da sem že doživel največjo. Ogromno jih je bilo, a verjamem, da najboljše še prihajajo. Trudil se bom, da bodo še lepše, manj nevarne in da bom po tem, ko bom nekoč potegnil črto, ugotovil, da je bilo moje življenje vredno.

Mateja J. Potočnik

Kaj iz tistih let, ko ste bili nori in avanturistični, je še vedno v vas?

Vid: Otrok, haha. Tega v sebi vedno hranim. Vse delam na polno in nikoli počasi, potem se mi tudi kaj zgodi. Kot se je recimo na smučišču Whistler v Kanadi, kjer sem smučal na polno in padel v trimetrski prepad. A še vedno sem tukaj. To je sestavni del tega, kar želim početi, in kakšno poškodbo potem vzamem v zakup.

Ana: Spet oživljam svoj adrenalinski del. Moj notranji otrok, ki je bil včasih zelo aktiven, je imel malo odmora, zdaj je spet oživel. To me dela zelo živo.

Taiji: Še vedno sem odprt za marsikakšno novo stvar, nimam pomislekov ali strahu. Morda bi danes samo malo bolj razmislil. Sicer je pa življenje prekratko za mentalne ovire, zaradi katerih česa ne bi poskusil.

Estrada

Ana Maria Mitič: Na sodišču ni zmagovalcev

Mateja J. Potočnik

Vid Kavtičnik, nekdanji rokometaš

Ko ste zaključili svojo 21-letno profesionalno kariero, ste dejali, da je konec nov začetek. Kako dolgo ste potrebovali, da ste se navadili na življenje, v katerem vam treningi in tekme niso več narekovali življenjskega tempa?

Štiri ali pet mesecev po končani karieri sploh nisem vedel, kaj bi v življenju počel. Takrat sem doživljal najtežje trenutke svojega življenja. Ne veš, kaj bi delal, po drugi strani imaš pa še ogromno energije. Takrat sem našel študij na daljavo, da sem se psihično zaposlil. Potem sem postal direktor rokometne reprezentance, hkrati se zaposlil v podjetju za energetiko. Pozneje sem dve leti delal kot vodja prodaje in večjih projektov. Ustalil sem se, iščem mir in skušam uresničiti željo po potovanjih in osebni rasti.

Imate sina in hčerko. Kaj ste jima kot oče želeli prenesti iz svoje športne zgodbe?

Sicer se bosta sama odločala, kaj bi rada postala in kje bi želela delati. Rad bi jima samo predal športne vrednote – doslednost, ciljno usmerjenost, timsko delo in nepopustljivost. To so vse lastnosti, ki te v življenju delajo močnejšega. Vsak pa mora živeti svoje življenje, jaz jima lahko samo stojim ob strani.

V vašem življenju se je zgodilo kar nekaj preobratov tudi zunaj športa – življenje v tujini, družina, ločitev, nova poklicna pot. Kako so vas te spremembe preoblikovale?

Če nisi pripravljen delati na sebi, lahko ostaneš, kakršen si bil, lahko ti pa vsaka izkušnja, tako dobra kot slaba, nekaj da in te izoblikuje. Sem pozitivno naravnan in moj kozarec je vedno napol poln. Ne vidim problemov v življenju, dejansko iščem samo rešitve. Včasih se zgodi, da česa ne moreš rešiti in tisto potem pustiš.  

Domači

Vesna Milek: Prave ljubezni se ne moreš zares ustrašiti

Kaj je danes vaša največja življenjska avantura?

Moja dva otroka.

Ana Bešter Bertoncelj, psihoterapevtka in nekdanja voditeljica

Dolgo se že ukvarjate z odnosi in psihoterapijo. Kaj ste se skozi delo z ljudmi naučili o strahu in kaj o pogumu?

Ko smo snemali oddajo, sem lahko uporabila tudi svoje znanje iz psihoterapevtske prakse. Nikoli me ni bilo strah športnih preizkušenj, daleč največ izzivov sem imela pri soočanju s svojimi notranjimi strahovi, pa se nisem imela za osebo, ki jo je strah. Zato danes svojim klientom pravim, da morajo biti za brskanje po sebi zelo pogumni, čeprav lahko pridejo precej prestrašeni. Za korak naprej potrebuješ veliko poguma.

Danes se ukvarjate z veliko bolj nevidnimi, notranjimi avanturami ljudi. Kako je to dvoje povezano?

Zanimali so me odnosi, ljudje, osebna rast, šport. Počnem zelo veliko stvari; ko prijateljicam govorim, kaj vse, pravijo, da so utrujene že, ko me poslušajo. Ustvarjam stran Ljubeča mama, kjer pomagam mamam najti nazaj sebe. Ta del me zelo privlači, rada pomagam ljudem, da grejo čez svoje stiske v boljše življenje, čeprav včasih to ni najlažja služba.

Kot mama dveh sinov ste se verjetno srečali tudi s situacijami, pri katerih teorija odpove?

David bo star 15 let, Dan pa 12, oba sta že zajadrala v puberteto. Preden sem imela otroke, sem veliko študirala, naredila magisterij iz sociologije, študirala dve različni smeri psihoterapije, travmo, teorijo navezanosti in imela veliko prakse z odraslimi. A otroci so čisto druga zgodba. David me je ogromno naučil. V enih stvareh mi je zelo podoben, odprt je, komunikativen, veliko stvari ga zanima. Pri njem sem se morala učiti, da imam na drugi strani nekoga zelo ognjenega. Medtem ko je mlajši Dan veliko bolj umirjen, prej se zapre vase. On me je naučil, kako biti prisotna v tišini. Zanj je bilo pomembno, da sem tam zanj. To je bila zame čisto nova situacija. S pomočjo teh izkušenj lahko razumem druge starše. 

Kaj je bil eden največjih življenjskih izzivov?

Zagotovo dva poroda, temu se nič ne približa. Oba sta bila lepa, ampak porod je za žensko velika preizkušnja. Velikokrat si rečem, če sem rodila, lahko tudi tole in tole naredim. Vsak porod me je spremenil, vloga mame pa me je v življenju največ naučila. Je najtežja, ampak ne bi je zamenjala.

Taiji Tokuhisa, podjetnik, povezovalec dogodkov, maneken in televizijski voditelj

Vedno ste bil človek akcije: televizija, šport, potovanja, manekenstvo, adrenalinski izzivi, danes pa imate sobe pobega, ukvarjate se s podvodnim ribolovom, trenirate karate … Od kod ta potreba po razburljivosti?

Še pred osnovno šolo sem treniral smučanje. Bil sem živahen otrok, stalno sem norel naokrog, gibanje mi je pomenilo vse. V osnovni šoli sem imel nogo v mavcu, pa sem z njim vseeno plezal po drevesih. Bil sem precej perspektiven smučar, a pred tekmami sem imel grozljiv strah, ves sem bil zakrčen. Ko je bila nekoč tekma na Krvavcu, je bila proga tako obrabljena, da sem komaj prismučal do konca. Že na startu sem jokal, pa se nihče ni pogovoril z mano. Še zdaj se tega spomnim, pa sem oboževal smučanje. Če bi mi v srednji šoli kdo rekel, da bom javno nastopal in se ukvarjal z modo, bi se z njim sprl, da česa takega ne bom nikoli počel. A vedno sem bil za nove izzive in se lotil stvari, za katere sem mislil, da se jih nikoli ne bom.

Imate majhno hčerko, z družino veliko časa preživite v naravi. Si kdaj želite, da ona kaj od tistega, kar ste počeli, ne bi izkusila?

Nič takega nisem počel, da bi se izpostavljal smrtni nevarnosti. Z ženo Ano izjemno uživava z najino hčerko Julijo Aiko in ji poskušava omogočiti vsakodnevno gibanje v naravi. Skozi doživetja preprostih stvari v naravi se nauči temeljnih principov življenja, spoznava sebe in svet. Vzgajava jo proč od elektronike, televizije, telefonov, procesirane hrane. Nudiva ji zdravo življenje. Kar se tiče njenih bodočih izzivov v življenju, ji težko karkoli prepovem, temelji za to, kakšne vrednote bo imela in kakšno odpornost proti izzivom in stresu, se postavljajo sedaj v otroštvu in verjamem, da bo znala zaradi tega lepo krmariti skozi življenje ter bo živela svoje talente in v harmoniji s srčnimi željami.

Tehnologija

»Namen umetne inteligence ni, da rešuje težave namesto nas.«

Soba pobega je precej dobra metafora za življenje – znajdeš se v prostoru, ne veš, kako ven, iščeš ključe. Življenje vam je v zadnjih letih gotovo postreglo tudi s situacijami, pri katerih ključ ne pomaga?

Cilj sob pobega je zabava. Bi pa tudi Ana pri opazovanju skupin lahko veliko novega spoznala z vidika psihoterapije, ker se vsak malo drugače znajde in deluje, zato jih je zelo zanimivo opazovati. Kar se tiče življenjskih izzivov, je bil za moje bližnje in družino verjetno največji moja možganska krvavitev prejšnje leto. Vsi so se zelo prestrašili. Jaz sem vse jemal kot močan glavobol, ki je zelo hitro minil. Je bilo pa kar malo šokantno, da se je nekaj takega zgodilo glede na moj zdrav slog življenja. Spadam med deset ali petnajst odstotkov ljudi, pri katerih ne ugotovijo vzroka, kljub vsem testom, in po navadi, so mi dejali, se to zgodi samo enkrat. Upam, da sem res v tej statistiki. Na srečo nimam posledic, so rekli, da je zelo verjetno tako zaradi mojega življenjskega sloga. Res sem imel neverjetno srečo!

revija Jana