Marija Bizjak Aržman

S prijateljicami zadnje čase jamramo več kot navadno. Vse se gibljemo tam okoli 50, leto gor ali dol. Več kot kadar koli prej imamo skupnih tem, ki nas povezujejo. Priznavamo lastno nemoč. Življenje kar naenkrat spolzi med prsti. Otroci so zrasli. Možje nam gredo bolj ali manj na živce. Želijo nekaj, česar ni več ali kar nočemo biti, me pa vztrajamo. »Sprejmi me tako ali pa pusti.« Zunanji blišč ne more več zapolniti lakote po svobodi. Po osvobajanju od nepotrebne navlake. Mečemo jo stran. Vsaka po svoje. Počasi počasi začenjamo sprejemati vse te spremembe. Nismo več ustrežljive ženičke, postajamo ženske z mejami. To jih zmoti.

Nekatere spimo več, druge sploh ne. Razpoloženje niha v velikih amplitudah. Kilogrami in oblivi, o tem se niti ne pogovarjamo več, bolj smo se osredotočile na spodbujanje druga druge, da postanemo v polnosti to, čemur smo se odrekale, ker smo vedno dajale prednost drugim, ne sebi. Podpiramo se na tej poti. Nobena od nas pravzaprav ne ve, v kaj novega se spreminja, ampak že občutek, da nismo same in da smo take, malo drugačne, čudne, sprejete znotraj našega plemena, nam daje neko vero, da bo ta drugačna verzija v nastajanju točno prava.

Čas, ko se veter ustavi

In potem naletim na knjigo Saše Božič, še ene v teh letih, ki je šla v iskanju odgovorov, zakaj se sama v tem prehodu počuti tako zapostavljeno, celo okrog sveta, na obisk k staroselkam po odgovore, da je sebi in nam sporočila, kako zelo pomembno je obdobje, ko je ženska v menopavzi. To je prebudilo antropologinjo v meni, ki sem jo vsa ta leta tajila. Saša je šla na pot za vse nas. Aboriginka, ena od starešin, ji je med drugim povedala: »Ko tvoje telo ne nosi več krvi lune, začne nositi modrost. Zdaj otrok ne ustvarjaš več iz svoje maternice, ampak iz svoje duše. Če tega ne sprejmeš, bo tvoje telo trpelo. Če to objameš, boš postala prava ženska.«

Podčrtala sem si ta stavek in ga posredovala prijateljicam, s katerimi smo se znašle v obdobju, ko nismo več vezane na cikle, ko smo zmedene, utrujene od premetavanj, a pripravljene na ta čas, ko se veter ustavi. Nismo same. Nismo utrgane. Indijka, ki jo je srečala Saša na svoji poti, ji je dejala: »Ne boj se tega obdobja. To je čas, ko začneš zaznavati drugače in videti stvari, ki jih prej nisi mogla. To je čas, ko postaneš to, kar si vedno bila, a tega zavoljo svoje zaposlenosti nisi mogla opaziti.« Tudi ta stavek prepošljem prijateljicam. Hvaležno se odzivajo.

Zanima me več o tem, kaj je Saša spoznavala po svetu ob ženskah, ki so prehajale v menopavzo. Ko pride ta čas, se tudi beduinke ne umaknejo, ampak stopijo v ospredje. Piše, da »postanejo matere plemena, tiste, ki imajo glas pri pomembnih odločitvah, tiste, ki sedijo v krogu starešin in katerih beseda ima težo«.

Naši moški so zmedeni. Mnogi, ne pa najbrž vsi, ne vedo, kaj bi z nami, ko se začne prebujati ta naš resnični jaz. Ne da se nam več opravičevati, prositi, se dokazovati. Saša piše: »Morda najdemo bistvo tega obdobja, ko se nehamo oprijemati preteklosti in dovolimo, da nas prihodnost sama poišče.«

Nevidne ženske

 S prijateljicami smo precej neučakane. Vsaka po svoje bi želela kar najhitreje čez ta most. Obračamo se tudi po nasvete k ženskam, ki so to pot že prehodile (razne terapevtke, kovčinje, šamanke …), pa bo po branju te knjige marsikatera pot lahko prihranjena, saj je Saša tako jasna, sveža, iskrena, pomirjujoča, da ne bo treba. Saša piše, da se žensk v teh letih možje pogosto ustrašijo, da tujka postane ne le sebi, tudi partnerju. Njeni iskreni zapisi občutenj ženske na prehodu zarežejo s svojo preprosto resnico. »Zdi se mu, da ga zapušča. Čeprav ne gre nikamor, le notranje raste ... In ker je to najlažje, ne sicer vedno, a pogosto – pobegne. Poišče mlajšo žensko, saj to zanj predstavlja nov začetek, mu ponudi novo ogledalo, v katerem bo znova zagledal svoj sveži odsev. Tako ustvarja iluzijo, da on sam ostaja mlad. Spet je lahko učitelj, vodja, spet so niti novega začetka v njegovih rokah ... Mlajša ženska ne pozna njegove šibkosti.«

Svet na tej strani, kamor smo se rodile, je naravnan na mladost, zrele ženske postajajo nevidne. Prav ta beseda – nevidna – se je najbolj vtisnila vame, ker mi prav ta nevidnost končno omogoča svobodo. V Jani sem ravno te dni brala o boleči gosti tišini, o molku, ki razžira številne pare, ki se med ženskim menopavznim prehodom lahko še poglobi, saj se ženski, ki praviloma dela korake k molčečemu možu (če ni ona ta, ki rešuje težave s tišino), ne da več. Saša ponuja še nove odgovore. Tudi na vprašanje, kaj je bolje: da zapustimo drug drugega ali vztrajamo v tej otopelosti? In če smo skupaj, v resnici nismo več skupaj, saj ima vsak svoje misli, besede pa so zgolj formalnost, ki jih menja tišina, ali kot piše Saša: »Tista gosta, napeta tišina, ki ne prinaša miru, ampak v sebi skriva vse neizrečeno, premleva zamere in ugaša pričakovanja, ki se niso nikoli uresničila.«

Dovolj sem

In kaj se zgodi, če nihče ne pretrga tega kroga? Vse ženske nimajo te moči, niti moški. Kako do te moči, tega poguma, da si ustvarimo življenje po svoji meri? Tudi na to išče odgovore. Pomagajo ji zgodbe žensk, kot je tudi Majina, ki jo je izbrala za objavo v knjigi Postajam ONA. Takole piše 57-letna Maja: »Potem sem na veliko začudenje vseh zbrala pogum in odšla. Ne zato, ker bi ga prenehala imeti rada. Odšla sem, ker sem čutila, da bova oba ovenela, če ostaneva skupaj …« A ni treba, da je tako zelo radikalno, včasih se pa vendarle tudi lepo izteče. V tem prehodnem obdobju pomagajo prijateljice, zgodbe žensk in pogumne piske, kot je Saša, ki prebujajo zavedanje, da smo v obdobju, namenjenem temu, da se povežemo s svojo resnično naravo. Obdobje opisuje, kot da bi se zbudile po dolgoletnem spancu, v katerem smo sledile sanjam, ki so nam jih postavili drugi, ampak zdaj sledimo svojim. »To sem jaz. Takšna sem, in dovolj sem. Ne potrebujem dovoljenja, da zaživim svojo resnico.« Tudi na ta zadnji stavek so se moje prijateljice močno odzvale. Na koncu knjige Postajam ona je Saša vse skupaj strnila v manifest zrele ženske, kjer bo vsaka lahko podčrtala po svoje, kar bo resoniralo z njeno esenco. Sama sem si pa tole: »Ne zanimajo me več nobeni cilji, ki jih nisem sama izbrala.« Bomo videli, kako je biti ženska, ki sama sebi piše svoj scenarij.

Objavljeno v reviji Jana, št. 31, 5. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana