Pexels

"Pozdravljeni! Sem mama najstniške hčere z dolgimi lasmi in pogosto jo opozarjam, naj ima med poukom lase spete, pa tudi sicer naj jih nima čez oči. Ali pretiravam ali je morda res, da lasje, ki nenehno silijo na oči, čez čas škodijo vidu? Se temu morda posveča premalo pozornosti? Saj vidim, da dekleta v šolo hodijo pretežno s spuščenimi lasmi, med poukom pa itak ne uporabljajo lasnic – te pač niso v modi. Hči se tudi boji, da če si bo lase prepogosto popravljala za ušesa, ji bodo ta štrlela. Je kaj resnice v tem? Hvala za vse vaše odgovore."

Vaša bralka U.

Mateja Jordovič Potočnik

Spoštovana skrbna mama,

vaša zapisana vprašanja bi res lahko videli tudi kot povečevalno lečo pretiravanja, a se bom potrudila to vašo skrb čim bolje razjasniti.

Najprej razmišljanje o tem, ali lahko lasje, ki padajo čez oči, čez čas škodijo vidu. Naše oči zaznavajo z največjo možno ostrino tiste točke v okolju, katerih slika (obrnjena, seveda) pade na mrežnico očesa prav v točko najostrejšega vida, tako imenovano rumeno pego. Ta je v mrežnici, ki je čutilo našega vida, v predelu drobne vdolbine nasproti leče. Poleg velike ostrine vida nam čutnice v rumeni pegi (lat. macula lutea) omogočajo tudi barvni vid, saj so v njej številne čepnice. Ob gledanju »skozi lase« modrost telesa z minimalnimi prilagoditvami v gibanju glave in oči vedno zagotovi očesu najboljši možni vid (tisti centralni), zato lasje ne morejo postati kvarna ovira pogledu. Ko na trenutke vidu ustvarijo motnjo, to ne povzroča okvar. Dekletom in fantom (na televiziji pa lahko vidite, da jih tako uporabljajo tudi nekateri odrasli in starejši ljudje) slapovi las pred obrazom dajejo občutek varnosti, zaščito pred izpostavljanjem. Tudi uveljavljanje svoje edinstvene podobe!

revija Jana

Drugače pa poteka razvoj pri dojenčku in malčku v starosti do drugega leta, saj se funkcija vida takrat šele razvija. Grožnja v razvoju vida nastane, če je neka ovira v tistem času trajna. V takšno motnjo spada npr. prirojena motnost leče, kar imenujemo prirojena siva mrena (katarakta). To motnost je treba s presvetljevanjem očesnih medijev z lučko odkriti in operativno odstraniti čim prej po rojstvu oz. najpozneje do drugega leta.

Bolj kot o laseh čez oči bi se bilo zato v skrbi za stanje vida dobro vprašati, ali imajo dekleta površine za gledanje dovolj oz. pravilno osvetljene. Predvsem pa, ali očem ob prilagoditvi za gledanje na blizu omogočijo tudi dovolj pogoste sprostitve ciliarne mišice z vsaj po 20 sekund trajajočim gledanjem na daleč vsaj na vsakih 20 minut. Sicer pa za otroke in mladostnike oftalmologi priporočajo dnevno v seštevku vsaj dve uri gibanja v naravi, kjer lahko njihovi pogledi segajo »v neskončnost«. Ti ukrepi so predvideni za zmanjševanje možnosti razvoja kratkovidnosti, ki je v razvitih državah zelo pogosta motnja.

Odmikanje uhlja od glave pa je prav tako dogajanje, ki ogroža predvsem še ne dobro učvrščene ušesne školjke dojenčkov in malčkov. Če uhelj malo štrli, kot temu rečemo, se lahko pri ležanju in obračanju dojenčkove glavice večkrat spodviha, s tem pa se njegovo štrlenje povečuje. Danes je mogoče kupiti obojestransko lepljive majhne obliže, s katerimi začnemo čim prej v prvem letu (in to kar za več dni zapored) dojenčkov uhelj pritrjevati h glavi. Tako dosežemo zmanjšanje štrlenja uhlja v poznejših letih, če le ni ušesna školjka genetsko določeno štrleče oblikovana. Intenzivno tlačenje las za uhlje pozneje v življenju seveda lahko deluje v drugi smeri od pravkar opisane, je pa to odvisno od količine in teže za uhlje potisnjenih las, pa tudi od čvrstosti in prilagodljivosti strukture uhlja. Koliko deformacije pa bi bilo s tem prizadejane uhljem posamezne mladostnice, lahko odgovori le stvarstvo.

Vi in jaz pa veva nekaj drugega: vredno je vsem mladenkam in mladeničem mirno in trdno stati ob strani, ko se po načelu poskusov in zmot učijo odgovorno skrbeti zase, se spoštovati in si zaupati. Vsak posamično in skupaj.

Prim. Jasna Čuk Rupnik, dr. med., spec. pediatrije

revija Jana