Shutterstock

Kot da ne bi bilo dovolj, da se bliža sezona viroz, z njo pa tudi nova, bolj kužna različica covida, Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) opozarja na nevarno glivico, ki se nezadržno širi po evropskih bolnišnicah in predstavlja resno grožnjo. Septembra so objavili sporočilo o tem, da število okuženih narašča, izbruhi se širijo, več držav pa poroča o stalnem lokalnem prenosu.

Trdoživa in odporna

Gre za Candido auris, glivico, ki so jo prvič odkrili na Japonskem leta 2009. V medicini velja za eno najnevarnejših glivic, ker se hitro širi v bolnišnicah in domovih za ostarele, pri tem pa je odporna proti številnim zdravilom, ki jih zdravniki običajno uporabljajo proti glivičnim okužbam. Pri zdravem človeku navadno ne povzroča težav, a pri hudo bolnih, starejših in imunsko oslabljenih ljudeh lahko vdre v kri, rane ali notranje organe. Takrat povzroči hude okužbe, sepso in v skrajnem primeru tudi smrt. Smrtnost pri okužbi s C. auris je zelo visoka, giblje se med 30 in 60 odstotki. Jasno je torej, zakaj se širjenja okužb boji vsaka bolnišnica.

Simptomi pri okužbi s C. auris so podobni kot pri mnogih drugih okužbah in na prvi pogled niso prepoznavni. To oteži zdravnikom, da bi pravočasno prepoznali bolezen. Bolnika pestita dolgotrajna vročina, ki ne popusti ob antibiotikih, in splošna oslabelost. Kažejo se tudi znaki prizadetosti organov.

Ker je glivica trdoživa in preživi tudi na površinah ter medicinski opremi, jo je iz bolnišnic težko izkoreniniti. Bolnike zdravijo s posebnimi zdravili, ehinokandini, a določeni sevi glivice so že odporni proti njim. Pri njih se zdravniki lahko zatečejo še k zdravilu, ki ima veliko stranskih učinkov (med drugim je strupeno za celice ledvic) ali k eksperimentalnim zdravilom. Glavno orožje proti C. auris je zato preventiva – zgodnje odkrivanje, izolacija bolnikov in stroga higiena v bolnišnicah.

Shutterstock

V Sloveniji do zdaj en primer

V Evropi se je C. auris prvič pojavila okoli leta 2010, danes pa so izbruhe potrdili že v 18 državah. Največ obolelih je bilo v Španiji, Grčiji, Italiji, Romuniji in Nemčiji. V severni Italiji, denimo, je izbruh zabeležilo kar 17 bolnišnic. Zbolelo je 361 ljudi in jih umrlo 146 – kar 40,4 odstotka.

Iz posameznih, osamljenih primerov je C. auris tako v pičlih nekaj letih prerasla v resno bolnišnično nadlogo in globalno zdravstveno grožnjo, v zadnjih poročilih pa ECDC poziva k nujnim ukrepom za preprečitev globalnega širjenja. »C. auris se je razširila v le nekaj letih od posameznih primerov do razširjenosti v nekaterih državah. To kaže, kako hitro se lahko udomači v bolnišnicah,« je povedal dr. Diamantis Plachouras, vodja oddelka za protimikrobno odpornost in z zdravstvom povezane okužbe pri ECDC. Dodal je še, da to ni neizogibno, saj zgodnje odkrivanje ter hitro in usklajeno obvladovanje okužb lahko še vedno preprečita nadaljnje širjenje.

V Sloveniji smo doslej zabeležili en primer, in sicer leta 2023. Izr. prof. dr. Tadeja Matos z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo pove, da so glivo identificirali med rutinskim postopkom. »Oseba, pri kateri smo osamili glivo Candida auris, je bila k nam premeščena iz tujine. Gliva pri bolniku ni povzročila okužbe, temveč je bila prepoznana kot kolonizator na koži. Na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo imamo ustrezne diagnostične protokole, opremo in usposobljeno osebje, ki omogočajo hitro in natančno prepoznavo te nove glive.«

Ko so glivico prepoznali, so takoj obvestili Službo za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb UKC Ljubljana. Ta je takoj ukrepala in dala jasna navodila zdravstvenemu osebju, zato se okužba ni prenesla na druge bolnike ali osebje. Pri preprečevanju prenosa so ključni dosledna higiena rok, pravilna uporaba osebne varovalne opreme in vzdrževanje čistosti bolnikovega okolja, saj se gliva prenaša tako s posrednim kot neposrednim kontaktom, pove dr. Matos. V UKC Ljubljana imajo za C. auris izdelane pisne protokole za izvajanje diagnostike in ukrepanje v primeru okužbe. Pri tem je pomembno, da se bolnika izolira, podobno kot pri nekaterih večkratno odpornih bakterijah. Te pri nas ostajajo največji problem, ki iz leta v leto le še raste, poudari dr. Matos.

Shutterstock

Premalo kadra in premalo prostora

Da bi ga čim bolj zamejili, kritičnim bolnikom običajno že ob sprejemu odvzamejo brise površin kože in sluznic. V primeru, da je bolnik okužen s katero od odpornih bakterij, ga ustrezno namestijo, osebje dobi dodatna navodila, prilagodijo pa tudi predpisovanje antibiotikov. A največji problem je, da je ukrepe pogosto skoraj nemogoče izvajati, ker je negovalnega kadra in prostorov za osamitev bolnikov odločno premalo. Brez tega pa učinkovita zaščita pred nevarnimi okužbami preprosto ni mogoča.