Shutterstock

Pravo vprašanje ni toliko, ali je ali ni, pravo vprašanje je v resnici: zakaj nas to preseneča? Zakaj smo vedno znova povsem šokirani in zgroženi, joj, kako je mogel, kot da bi se zgodilo prvič, ko pa vendar poznamo veliko zgodb o nasilnih trenerjih doma in po svetu? Vemo, da pojav ni nov, da je nasilje v športu prisotno že desetletja. Pa smo še kar vsakič znova silovito presenečeni.

»Kri, znoj in solze je pogosto izrečena krilatica v športu, vendar pa to ne bi smelo biti navodilo,« so nekje napisali. A je vse prepogosto prav to. Seveda niso vsi uspešni trenerji nasilni, a pogosto so uspehi in nasilje nekako povezani, češ, dobre rezultate dosega, ker je »strog«, kar vključuje tudi to, da se na ljudi, ki so mu bili zaupani, naj bodo otroci ali odrasli, moški ali ženske, nečloveško dere, jih zmerja, žali in ponižuje, prikrajšuje za hrano, včasih tudi udari ali jim vrže kaj v glavo …

Vse to javnost, starši, celo prizadeti sami sprejemajo kot nekaj, kar pač spada zraven. Dokazi so te dni v našem dnevnem časopisju, ki objavlja izjave nekaterih varovank obtoženega trenerja, ki skomigujejo, no ja, včasih je pač katero udaril. Ali pa, ja, imel je trdo roko, ampak saj to vsi vedo. Ali pa, brez tega ne bi bilo tako dobrih rezultatov.

Par udarcev vendar ni nič takega. Ali pač?

Konca ni na obzorju. »Se obdobje nasilnih trenerjev na kolidžih končno bliža koncu?« je naslov članka iz … leta 2015. Desetletje pozneje lahko z gotovostjo zatrdimo, ne, nismo še niti blizu konca, ne pri otroškem, ne pri študentskem in ne pri profesionalnem športu. Nasilni trenerji so še vedno z nami, ne zato, ker za njihova dejanja ne bi vedeli, temveč zato, ker je toleranca do nasilne športne vzgoje velika, še toliko bolj, če vodi do zmag. Blišč medalj skrije vse drugo.

Raziskav o nasilju v športu je veliko in spoznanja so zelo podobna tistim iz ameriške raziskave leta 2022, izvedene med več kot 4000 študenti (od 18 do 21 let) 123 ameriških univerz, ki je pokazala, da so najbolj ogroženi športniki pri ekipnih športih in tisti z invalidnostjo, prav tako so pogosta tarča zlorab homoseksualni športniki.

Trenersko nasilje obstaja praktično v vseh športih, izvajajo ga tako moški kot ženske in tudi žrtve so obeh spolov. Ženske so čisto malo bolj nagnjene k temu, da nasilje prijavijo. Ampak to se zgodi šele po letih zlorab. Zakaj so zvečine kar tiho? Zato, kažejo raziskave, ker je splošno sprejeto, da je nasilje del športa. Pa seveda zato, ker se športniki bojijo, da bodo s prijavo ogrozili svojo kariero. In tudi zato, ker vidijo, kaj se zgodi s tistimi, ki nasilje vendar prijavijo: klubski in zvezni funkcionarji prijavo ignorirajo ali pa skušajo uporne glasove utišati. Tudi tokrat, kot že velikokrat, se je pokazalo, da po tem, ko pride zadeva v javnost, nihče ni bolj presenečen od športnih funkcionarjev. Absolutno nihče.

Za nasilnimi trenerji pa ostaja … no, odvisno, na katero stran pogledate. Po eni strani lahko, ni pa nujno, za njimi ostane sijaj plemenitih kovin na prestižnih tekmovanjih. A po drugi vedno, vedno tudi veliko zlomljenih ljudi. Ljudi, ki so se v zameno za duševni mir odrekli športu, ki so ga imeli radi, ki so obrnili hrbet potencialno uspešni karieri, in ljudi, ki se jim je izbrani šport zaradi groznih izkušenj preprosto zagnusil.

Prilagamo jagodni izbor nosilcev zlatih medalj za trenersko nasilje.

Bela in Marta Karoli: dva nasilneža in en čudovit zdravnik

Madžarsko-romunski par je vodil ameriško reprezentanco v gimnastiki. Med njunimi varovankami sta bili med drugim Mary Lou Retton in Romunka Nadia Comaneci, prva gimnastičarka, ki je na olimpijskih igrah dobila popolno oceno. Bela je bil uspešen že v domači Romuniji, kjer je razvil zelo uspešen program gimnastičnega treninga, a se v Ceausescujevem režimu ni dobro počutil, zato sta z ženo leta 1981 pribežala v ZDA (sedemletno hčerko pa pustila doma), kjer so ju radostno sprejeli.

Medalje so res letele na kup, a še več kot medalj je bilo sporov, v katere se je Karoli neprestano zapletal – s funkcionarji, sodniki, drugimi trenerji, vse več pa je bilo tudi pritožb njegovih varovank o nasilju. Druge so mu stopile v bran, češ, pa saj so stvari, o katerih govorite, vendar normalne pri tem športu. Tretji so rekli, vse je res, ampak poglejte vendar bleščeče rezultate, ki jih s tem dosegata!

Karolijeve varovanke so morale tekmovati poškodovane, celo polomljene, kratil jim je hrano (zgodba pravi, da so morali ženski ekipi na nekaterih tekmovanjih njihovi moški kolegi tihotapiti hrano v sobe), mnoge so tako razvile motnje hranjenja. Dekleta so bila včasih tako lačna, da so jedla zobno pasto. Lulati so morale pri odprtih vratih – ves čas so jih opazovali, da ne bi pile vode. Tudi med tuširanjem so bile strogo nadzorovane. Tako Bela kot Marta sta športnice za vsako napako redno pretepala. »Z eno besedo: brutalno,« je trenerske metode obeh Karolijev pozneje povzela ena od njunih gimnastičark.

Profimedia

Karolijeva sta bila vpletena tudi v spolni škandal Larryja Nassarja, ki je bil zdravnik ameriške ženske gimnastične reprezentance in je svoj položaj zlorabil za spolne napade na dekleta. Leta 2016 so ga aretirali in leto zatem obsodili na 60 let zapora za zlorabo (najmanj) 265 žensk in deklet, tudi mladoletnih, v dveh poznejših procesih je dobil še vsakič po 40 do 175 let, vse kazni pa mora odslužiti zaporedoma, kar pomeni, da nikoli ne bo prišel iz zapora.

Njegova obsodba je sprožila tudi cunami odpovedi športnih funkcionarjev. Sam v svojem početju vsekakor ni videl nič spornega. »Bil sem čudovit zdravnik,« je napisal v pismu med sojenjem. Njegove metode so vključevale tudi »preglede medenice« v hotelskih sobah deklet – ponoči in brez prič. Karolija sta vseskozi zatrjevala, da o doktorjevem početju nista vedela ničesar, a veliko zlorab se je zgodilo prav na njunem ranču Karoli (kjer sta imela kamp za gimnastiko), in veliko ljudi meni, da sta za zdravnikove zlorabe morala vedeti, vendar sta mižala na obe očesi. Ranč, s katerim gimnastična zveza po tem ni hotela imeti ničesar, sta morala Karolija nazadnje prodati. Bela je umrl lani, star 82 let.

Maggie Hayney: zlom lobanje zna biti tako zabaven

Zdaj že nekdanjo trenerko gimnastike je USA Gymnastics, organizacija, ki v ZDA bedi nad gimnastiko, leta 2000 za osem let suspendirala zaradi nasilja nad športnicami. Po pritožbi so kazen znižali na pet let. Še vedno pa je glavna trenerka pri MG Elite Gymnastics. Nekaterih njen sloves očitno ne moti.

Prve obtožbe so se pojavile leta 2016, preiskava se je začela šele 2019. Veliko pritožb se je nabralo do tedaj, od tega, da je športnice zmerjala in jim grozila, do tega, da jih je silila, da so poškodovane snele mavec ter trenirale naprej. Na zaslišanju, ki se je začelo februarja 2020 in trajalo dva meseca, so na dan prihajale podrobnosti o njeni trenerski metodi. Vlekla je dekleta za lase, jih zmerjala, da so duševno zaostale, in jim prepovedala, da bi potožile staršem, ki v telovadnico niso smeli stopiti. Če je kakšna hotela oditi, je trenerka zagrozila s samomorom.

Profimedia

Pred njo so prikrivale menstruacijo, trdila je namreč, da je menstruacija dokaz, da so predebele. Dekleta so na zaslišanju govorila o tesnobi, depresiji in motnjah hranjenja. Dekletu, ki je med izvajanjem nove vaje padlo z dvovišinske bradlje, sta se Haneyjeva in njena pomočnica Victoria Levine prav od srca hahljali. Pozneje so pri dekletu ugotovili dva zloma lobanje. Uradno bo pot Hayneyjeve nazaj med trenerje po izteku kazni težka, neuradno pa še vedno zasebno trenira dekleta.

Cho Jae-beom: še hitrostna drsalka ne drsa dovolj hitro, da bi ušla nasilju

Leta 2019 je zaradi številnih prijav južnokorejska komisija za človekove pravice sprožila obsežno preiskavo o nasilju in spolnih zlorabah v športu, zajela naj bi na tisoče športnikov. Za zaslišanja so si vzeli leto dni časa. V južnokorejskem športu je ogromno nasilja, pravijo. Morda to izhaja iz korejske konfucijske tradicije, ki uči, da ima učitelj enako avtoriteto kot oče, da ga je treba brezpogojno spoštovati, ne pa z njim polemizirati. Morda športniki zato ne spregovorijo, ugibajo. Vendar na zahodu, kjer te kulture ni, športniki prav tako največkrat molčijo.

Eden najodmevnejših primerov, ki je spodbudil mnoge športnike, da so vendarle spregovorili o zlorabah, je zgodba hitrostne drsalke Shim Suk-hee, nosilke dveh zlatih olimpijskih medalj, ki je leta 2018, samo nekaj tednov pred nastopom na zimskih olimpijskih igrah v Pjongjangu, izginila s pripravljalnega tabora. Pokazalo se je, da jo je na dan njenega izginotja pretepel trener Cho Jae-beom, ki so ga pozneje obsodili na deset mesecev zaradi nasilja do štirih športnikov. Takrat enaindvajsetletna Shim ga je pozneje obtožila tudi tega, da jo je posiljeval od njenega sedemnajstega leta. Cho je posilstva zanikal, nasilje nad športniki pa priznal.

Bobby Knight: predolg jezik in prekratka zažigalna vrvica 

Eden najuspešnejših, a tudi eden najbolj vzkipljivih košarkarskih trenerjev je bil po seriji incidentov odpuščen leta 2000. Ni znal pravilno umestiti ne svojih besed ne svojih dejanj. Nasilnih izbruhov pa ni omejeval le na svoje varovance. Da je televizijski novinarki pred kamero nekoč rekel, če je posilstvo neizbežno, se nasloni nazaj in uživaj, je le eden njegovih manjših grehov.

Kadar mu je odneslo pokrov, se ni menil za to, ali ga snemajo ali ne, in je tako posnet tudi incident, ko je začel med treningom daviti enega svojih igralcev ali ko je med tekmo zabrisal stol na igrišče. Še v tajnico je nekoč vrgel lončnico. Nekoč so ga aretirali, ker se je spopadel s policistom. Pa ga to ni umirilo, in tudi ko ga je delodajalec opozoril, da bodo njegovo nasilje obravnavali z ničelno toleranco, se ni nič bolj krotil. Ko je napadel študenta, ker mu ni bilo všeč, kako ga je nagovoril, so ga odpustili. Številni študenti so protestirali proti njegovemu odpustu. Nove službe mu ni bilo težko najti, zelo uspešen trener je bil, a se je še naprej zapletal v spopade. Upokojil se je leta 2008.

Alberto Salazar: elita mora hujšati

Kubanec, ki se je kot otrok priselil v ZDA, je bil najprej zelo uspešen tekač na dolge proge, nato je postal trener. Leta 2015 je prišel na dan dopinški škandal – Salazar je svojim varovancem pomagal kršiti pravila o dopingu. Vse je zanikal, a leta 2019 so mu izrekli štiriletno prepoved treniranja, že leto zatem pa so ga doletele še hujše obtožbe: da je spolno in čustveno zlorabljal atletinje.

Podrobne obtožbe niso bile nikoli javno objavljene, vemo pa, da je športnice silil k hujšanju, ena je pozneje povedala, da ji je vsiljeval zdravilo za ščitnico, ki ga ni potrebovala, da bi hitreje izgubila kilograme, ki so se ji nabrali v nosečnosti. Mary Cain, ki ga je pozneje tožila (končalo se je z dvajsetimi milijoni dolarjev poravnave), je bila zelo zgovorna. Pripovedovala je o tem, kako jo je vsak dan tehtal in sramotil pred drugimi, če ni dosegla teže, ki ji jo je postavil. Silil jo je jemati kontracepcijske tablete in diuretike, da bi shujšala. Začela se je rezati, včasih so jo pri tem opazili drugi, a ni nihče nič rekel. In nihče ni storil ničesar.

· Policijska preiskava v teku

Marjan Fabjan po obtožbah glede spolnih zlorab: "Ta zgodba ne bo zrušila kluba in moje družine

Druge tekačice so povedale, kako jih je zmerjal, da so debele, pa da imajo debelo rit ali prevelike prsi, Salazar je pozneje priznal, da je z opazkami morda res pretiraval, a da je na tej elitni ravni pač treba razumeti, kakšen vpliv ima teža na športni uspeh. Nikoli pa ni pojasnil, zakaj se mu je (dvakrat!) zdela potrebna penetracija s prstom, medtem ko je dekle masiral. Dobil je dosmrtno prepoved sodelovanja pri vseh dogodkih, ki jih organizira ameriški olimpijski komite.

Marinko Lučić: hči mu je ušla na konec sveta

Mirjana Lučić, zdaj Mirjana Lučić-Baroni, je bila v devetdesetih zelo obetavna hrvaška tenisačica, s petnajstimi leti je postala profesionalka, zdelo se je, da se ji obeta bleščeča športna kariera, potem pa se je leta 1999 nenadoma vse podrlo.

Profimedia

Da jo oče zlorablja že od otroštva, je povedala. Z mamo in tremi sorojenci je pobegnila v ZDA, stran od očeta. Hrvaška je zanjo postala prenevarna, je rekla. Oče jo je namlatil za vsako napako na igrišču. Tepena sem bila večkrat, kot si lahko predstavljate, je takrat rekla. Očeta je tudi obtožila, da je ukradel del denarja, ki ga je prislužila z nagradami.

Marinko ni zanikal, da jo je kdaj udaril, ampak, je pristavil, »nikoli nisem uporabil prehude sile, samo včasih sem jo klofnil, če se je grdo obnašala.« Mirjana se je po nekajletnem premoru vrnila k tenisu, vendar nikoli ni dosegla potenciala, ki so ji ga pripisovali. Pravi, da bo nekoč morda napisala knjigo o svojem življenju. Z očetom nimata stikov.