Šimen Zupančič

Idilično gorenjsko vas Dobrava so tri bele krste, v katerih so se leta 1972 po eni največjih nesreč na Triglavu poslovili od mladih fantov, za vedno zavile v molk. Dare Vidic je bil takrat 13-letni fantič, ki je v desetčlanski odpravi izgubil svojega najboljšega prijatelja. To, da ga je strela pustila preživeti, je sicer velika sreča, a krivda preživelega ga je desetletja razjedala. Dušne rane so ga v nekem obdobju ohromile in mu povsem preokrenile življenje. Po 50 letih od tragedije je stopil na pot očiščenja in se popolnoma razgalil pred ženo Bibo Jamnik Vidic, presunljivo zgodbo preživelega pa sta skupaj zapisala v knjigi Strela z jasnega.

Šimen Zupančič

Danes bi bil Dare popolnoma drug človek, verjetno tudi z drugo izobrazbo, drugačno poklicno potjo, če ne bi kot otrok doživel usodne strele, ki je takrat tik pod našim očakom vzela štiri življenja. S preživelimi se takrat ni nihče zares ukvarjal. Mlada bitja so bila prepuščena sama sebi, pozabljena, tresoča se, v šoku – Dare, njegova sestra Slavica in prijateljica Nada so se morali celo sami vrniti s Kredarice v dolino Krme. Danes si težko predstavljamo kaj takega.

Tudi travme so takrat ostajale intimne muke in pozneje Dare razen injekcije zdravnika ob živčnem zlomu ni prejemal prave strokovne pomoči. To so bili drugi časi, trpljenje pa enako močno. »Fasciniralo me je, da je v tistem času, ko ni bilo nobenih terapij, šel 14-letnik čakat strelo. Ker je dojel, da če se ne bo soočil s svojim najglobljim strahom, ne bo odrešen muk,« Daretova žena Biba Jamnik Vidic opiše njegovo moč in sposobnost prisluhniti sebi. »Tudi kasneje je poslušal sebe in počel stvari, ki jih danes strokovnjaki priporočajo za okrevanje.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 25. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana