MPA

𝓙𝓪𝓷𝓲𝓷 𝓾𝓿𝓸𝓭𝓷𝓲𝓴 pišem v petek, zato seveda ne vem, kako se je iztekel referendum, saj veste, kateri. A če je zmagal tabor »ZA«, je k temu nedvomno precej pripomoglo soočenje v četrtek na nacionalki, ki je potekalo po nekakšnih pravilih referendumske kampanje. Sklepam, da so si debato ogledali »zainteresirani« gledalci, ki na TV gledajo še kaj drugega razen turških nadaljevank in kuharskih nasvetov, da jih torej polemika zanima, da ji sledijo in so o njej vsaj malo poučeni. Pa čeprav so za ali proti. Da torej znajo pojasniti, zakaj so proti, kakšne so bojazni, s čim so podprte.

A se je s precej bolj številčne strani, kjer so bili proti zakonu o prostovoljnem končanju življenja, vsulo toliko nebuloz, da so jih najbrž razkrinkali tudi tisti bolj skromne izobrazbe in izkušenj. Anketa na cesti je predstavila možakarja, ki je bil proti, ker ima sina avtista in ga hoče zavarovati. Pred čim? Da ga ne bodo ubili, je logičen sklep. Jezuskristus. Nihče ga ni vprašal »na podlagi česa v zakonu pa to sklepate«? Pobudnik referenduma Primc (da o drugih z njegove strani ne govorimo) je naštel kakšnega pol milijona starejših, ki bi bili zaradi zakona v smrtni nevarnosti, seveda je omenjal tudi Hitlerja, ki da bo s svojo zločinsko evtanazijo, ki naj bi prečistila nacijo, zavladal pri nas. Pripomniti je treba, da ko imaš režim, kot je bil nacionalsocializem, ne potrebuješ nobenih zakonov in referendumov, ker se pravila krojijo sproti, po firerjevi potrebi.

Upam, da vsaj del gledalcev takšnih soočenj zna ločiti, kaj so mnenja in kaj laži. Biti za ali proti pomoči pri samomoru je mnenje, trditi, da zakon omogoča ali celo povzroča pobijanje penzionistov in avtistov, pa laž. Je res tako težko zaznati razliko? Niti ne, ko gre za žive ljudi in resnične okoliščine, povsem drugače pa je, ko smo prepuščenim različnim medijem, še najbolj na udaru so kajpak družbena omrežja.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 25. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana