Zgodbe
Država smo mi vsi!
Sopredsednica Vesne – zelene stranke in njena kandidatka na letošnjih evropskih volitvah je kot nevladnica že pred časom prišla do točke, ko si je morala priznati, da bo treba v politiko. To, da je političarka, ji gre še vedno težko z jezika. Ampak vsi bi morali, predvsem na lokalni ravni, postati bolj politično aktivni. Po njenem mnenju smo preveč zaspani, kar za krize, ki prihajajo, ni dobro. Največje preizkušnje nas šele čakajo, pravi, a ne mara strašenja, saj je to nekaj, kar politikom zelo zameri. Zeleni prehod nam ne bo vzel avtov, drv, nas potisnil v jame in nam podražil elektrike – zeleno in socialna pravičnost namreč ne moreta drug brez drugega.
Janina preobrazba: Počnem, kar me veseli
»Nikoli me ni vznemirjalo, kako sem videti. Najbolje sem se (in se še) počutim v razvlečeni trenirki, strganih kavbojkah in udobnih čevljih. Moj izgovor/opravičilo je (je bilo), da kdor hoče videti, mora gledati s srcem, kakor je modro dejal Mali princ, in da tega ne potrebujem. Vendar sem v obdobju, ko bi rada izrazila tudi to svojo žensko plat. Z biodanzo sem pridobila veliko nežnosti in sočutnosti do sebe. To svojo ženstvenost si želim pokazati tudi navzven, pa nekako ne znam, si ne upam, me je strah. Želim si stopiti iz svoje cone udobja, razvlečenih cunj in štrenastih las. In ker stopam v svoje novo življenje, si želim na eni od velikih prelomnic v svojem življenju tudi nov videz,« je iskreno povedala 53-letna Ljubljančanka Jana Berčič.
Mladen Dakić: Življenja ne moreš prehiteti
Vedela sem samo, da mu je ime Mladen in da bomo delali vaje za hrbtenico, ki da pomagajo tudi pri epizodah s tesnobo. Mladen Dakić pozna orodja, kako si pomagati, da se tega pretesnega samooklepa znebiš, ga zmehčaš. Bil je profesionalni športnik – košarkar in tudi atlet.
Ne jahajte slonov
Nič novega ni, da množični turizem otežuje življenje prebivalcev v priljubljenih evropskih mestih. V Barceloni protestirajo, v Benetkah zaračunavajo vstopnino, v Ljubljani pa je tudi zaradi Airbnbja, kratkoročnih turističnih najemov, težko najti stanovanje po normalni ceni. Še slabše je v eksotičnih krajih, kamor radi potujemo, da bi videli in doživeli kaj novega, a si v bistvu tam gradimo zahod. Veliko držav je odvisnih od turizma, ki pa njihovim prebivalcem ne omogoča dostojnega življenja. Zato pa jim uničuje okolje.
Ozempic se prodaja kot vroče žemljice
Učinkovina semaglutid, ki jo vsebuje zdravilo Ozempic, zadnja leta ni več namenjena zgolj zdravljenju sladkorne bolezni, temveč tudi debelosti. Ko so raziskave (in nekateri znani obrazi) potrdile njeno učinkovitost pri izgubi telesne teže, se je prodaja Ozempica povečala kar za petkrat, to je celo povzročilo motnje v oskrbi s tem zdravilom za diabetike. K sreči obstaja povsem enakovredna alternativa, sporočajo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenija. A tudi ta, kajpak, ni namenjena tistim, ki bi se želeli na hitro, do morja, znebiti nekaj odvečnih kilogramov.
Njegovo veličanstvo kraški ovčar
Opisujejo ga kot samostojnega in pogumnega psa, ki je hkrati preudaren in zanesljiv. Ima stabilno osebnost, zato ne prenaša podložništva, rad je enakovreden partner. Takšen je kraški ovčar, edina slovenska avtohtona pasma. Pred sedmimi desetletji je bila tako rekoč na robu izumrtja, zadnje desetletje pa tudi po zaslugi zanesenjakov doživlja pravo renesanso. V Štanjelu, biseru Krasa, ima celo svoj dan. Letošnji je bil še prav poseben, saj se ga je udeležila tudi predsednica države dr. Nataša Pirc Musar, ki bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bo kraški ovčar postal protokolarni pes.
Pandemija zadeva vse, bogate in revne
Tako imenovani Pandemični sporazum, ki se pripravlja pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije, dviguje prah že od samega začetka. Od prvotnih predlogov, zaradi katerih so se nam ježili lasje, se je skozi sito pogajanj prebil osnutek, o katerem se bodo morale države članice izreči že zelo kmalu, načeloma konec maja. Soglasja še ni na vidiku, boj se bije med bogatimi in revnejšimi državami. Ljudi pa zanima predvsem dvoje – ali bo SZO lahko samovoljno sprejemala ukrepe in ali bo cepljenje postalo obvezno.
Zakaj je največ mikroplastike v jabolkih?
Hočete ali nočete, skupaj s hrano po novem zelo verjetno jeste tudi mikroplastiko. Vsaj tako kažejo študije zadnjih let, ki so se sicer z iskanjem mikroplastike šele začele ukvarjati, njihova odkritja pa niso nič kaj spodbudna. Največ mikroplastike odkrivajo v jabolkih, v neki februarski študiji pa so njeno prisotnost potrdili v kar 90 odstotkih vzorcev živalskih in rastlinskih beljakovin. Kako, hudirja, mikroplastika pristane v jabolku?!
Zgodba o Ivanu brez priimka
Če bi se rodil v drugem času in v drugi deželi, bi mu morda nadeli ime Nemo, latinsko za »nihče«, kot so pred stoletji včasih poimenovali najdenčke. Ampak ta osebica ni nihče, mali Ivan, to je njegovo prvo, neuradno in najverjetneje začasno ime, je živahen, ješč in zdrav dojenček. In skoraj zagotovo najbolj crkljan otrok v deželi: osebje bolnišnice, v kateri začasno prebiva, ga hodi pestovat in crkljat. Dokler je pri nas, ne bo sam, je rekel predstojnik bolnišnice. Še na vizite ga kdaj vzamejo s seboj. Pa duhovnika so poklicali, da ga je blagoslovil. Človeške bližine in topline najdenčku Ivanu brez priimka zagotovo ne manjka.
Legalizacija kulture smrti ali svoboda?
Referendum o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja označuje izjemno pomemben mejnik v nadaljnjem razvoju slovenske družbe. Kajti ne gre zgolj za kozmetični popravek zakonodaje, temveč za kolektivno odločitev o sistemu vrednot, okoli katerih želimo odslej graditi našo skupnost. Nasprotniki predloga v njem vidijo dokončno legalizacijo kulture smrti, ki vodi v zanikanje svetosti življenja in posledično v družbeni razkroj, medtem ko so avtorji in drugi zagovorniki zakona prepričani, da šele z uzakonitvijo pravice do končanja svojega življenja vsakdo dobi svobodo, ki mu pripada.
Ekskluzivno: Mladoporočenca Cene in Julija Prevc
»Od skokov se pred dvema letoma nisem poslovil zato, ker bi mi šlo slabo, temveč ker sem imel kup ciljev in načrtov, ki sem jih želeli izpeljati ali vsaj poskusiti. Pa še vedno niso prišli na vrsto, saj se je nenapovedano pojavila gostinska priložnost. Zdaj sem na veliki življenjski tekmi, tik pred odprtjem prenovljene legendarne slaščičarne Homan v Škofji Loki. Dolga leta sem se vozil tam mimo, zdaj pa to prekrasno srednjeveško mesto postaja najin drugi dom,« pripoveduje nekdanji smučarski šampion, ki mu je gostinstvo od nekdaj zelo ljubo. V teh vodah odlično plava tudi njegova srčna izvoljenka, od nedavnega soproga, Julija. Simpatični Cene nam je zaupal, kako z veliko truda in energije uresničujeta svoje sanje. Kljub obilici dela sta našla čas še za poroko – datum zanjo je določil kar Sašo Avsenik.
Majino življenje z mejno osebnostno motnjo
»Če boste na življenje pogledali skozi moje oči, boste morda razumeli. Želim si, da bi lahko razumeli in ne površno obsojali vedenja ljudi, ki se izgubljajo v svetu borderline osebnostne motnje,« pravi Maja, ki se z globoko odvisno osebnostno motnjo zavestno spopada osem let. V veliko oporo in pomoč ji je soprog Štefan, s katerim dokazujeta, da imajo lahko tudi osebe s tovrstnimi težavami lep in kakovosten partnerski odnos.
Janina preobrazba: S kladivom si je spremenila življenje
»Radi rečemo, da je vsak svoje sreče kovač. Jaz sem s starim kladivom v roki resnično spremenila svoje življenje. Po dvajsetih letih obrti in podjetništva sem ob izgubi posla (nekateri se spomnijo gradbene krize, ko nas je veliko pristalo na trdih tleh, podobno smo nato doživljali v času korone) pri 55 letih začela uživati v svojem najljubšem hobiju – oblikovanju nakita. Ta ponovna strast in zagon sta me vodila do več strokovnih nagrad na natečajih in razstavah,« ponosno pove Vesna Plavec iz Slovenske Bistrice, ki te dni praznuje 58. rojstni dan. Ob tej priložnosti si je podarila novo podobo.
Natalija Šoba Ternik, ustvarjalka lepega
Natalija Šoba Ternik iz Radelj je ljubezen do kvačkanja in pletenja začutila že pri rosnih sedmih letih, ko jo je teh spretnosti začela učiti babica. Pletilk nikoli ni zares izpustila, je pa vmes doštudirala gradbeništvo. Pozneje je bil sicer glas srca močnejši in se je kot samostojna podjetnica usmerila v ustvarjanje znamke Pisana nitka, kjer počne prav tisto, kar obožuje: kvačka in plete.
Ob robu: Srčna dijaka rešila račje sirote
Bilo je mračno deževno popoldne, ko je mati raca sklenila svoj nekaj dni stari podmladek popeljati v svet. Nemara ne prav daleč, a kaj ko je bila pot preveč tvegana, da bi se račja pustolovščina srečno končala. Medtem ko so jim debele dežne kaplje močile drobna puhasta telesca, so tri dni stare račke negotovo stopicale za mamo in ji sledile čez cesto. Žal to ni pravljica za sladke sanje vaših najmlajših in ne povest o račku, ki je izgubil svojo jato. Je pa resnična zgodba o živali in človeku, o smrti in upanju, da navkljub vase zagledanemu svetu še obstajajo mlade duše, ki se ob pogledu na stisko ne obrnejo stran.
Življenje je prekratko za resen nakit
Teden ni, kot ste morda mislili, sedem dni, teden je v resnici absolutno raztegljiv pojem, kakšen zares poseben teden lahko traja tudi dvanajst dni, kot na primer Slovenski teden nakita (od 9. do 20. maja), kar je dobro, ker kdo si pa ne želi, da bi zanimive stvari trajale čim dlje?
Center kreiranja novega sveta
Sanje in delo z njimi so bili od nekdaj velik del življenja znane koreografinje, pisateljice, učiteljice sanjanja po metodi saphire ter neutrudne raziskovalke Male Kline, vendar se tega dolgo ni zavedala. Vedno, ko se je intuitivno vrnila k sanjam in jim sledila, ji je življenje z vso silovitostjo potrdilo, da je na pravi poti. Prisanjala si je celo domačijo, kjer je danes zavod ELIAS 2069 – dom njene družine, zdravilišče na prostem, rezidenca za umetnike in raziskovalce, šola sanjanja, ekološka kmetija, gozdni kamp za otroke, še najbolj pa, pravi Mala, stičišče ustvarjanja načrtov za svet, ki prihaja.
Upanje ugaša zvečer: Natalija Nedeljko in njena živalska karavana
Kakšno je v resnici življenje upokojenke, ki si je na pleča oprtala več kot 700 zavrženih živali, tudi tistih s skrajnega roba človeškega odpada? Kdo je ženska, ki se ob klicu na pomoč ne obrne proč, čeravno sama največkrat trka na zaprta vrata? Medtem ko si odgovorni lahkotno otresejo prah z dlani, Natalija Nedeljko brede po blatu. A ne tistem iz hleva, temveč onem, ki ga za sabo pušča brezvestna družba.
Moški in nogomet - ljubezen, stara kot svet
Na predvečer evropskega prvenstva v nogometu v uteho vsem za en mesec na stran odrinjenim ženam, partnerkam, materam in prijateljicam osvetljujemo misterij neustavljive privlačnosti najpomembnejše postranske stvari na planetu.
Peticija Slovenija proti kletkam: Naj jim sije sonce!
Kokoši sanjajo, ste vedeli? Kokoši si zapomnijo obraze, tudi človeške, se sporazumevajo z drugimi kokošmi in vidijo v barvah. Samo da v kletkah v baterijski reji, kjer okrog četrt milijona slovenskih kokoši sanja svoje kokošje sanje, kakršnekoli že so, ne vidijo prav veliko barvitega. Ali takega, o čemer bi bilo prijetno sanjati.
Neutemeljeno preganjani borci za konopljo: kaj pravijo danes?
Medtem ko v državah okoli nas počno s konopljo marsikaj, se zdi, da znamo pri nas pridelovalce in predelovalce samo ovirati in da Slovenija že leta pri konoplji pritiska na zavoro. Če konopljo prepovemo, jo še naprej prepuščamo črnemu trgu in (legalno) uvažamo izdelke iz tujine – je to še vedno prava pot ali zmoremo več? Kaj danes po večletnih sodnih bitkah pravijo tisti, ki so z njo začeli med prvimi?
Dvajset tisoč otrok nima zdravnika
Rodil se jima je težko pričakovan otročiček. Ker stanujeta čisto blizu enega od zdravstvenih domov v Ljubljani, sta pričakovala, da bo njun novorojenček, ko bo dopolnil mesec dni, tam opravil svoj prvi pregled. In tudi vse naslednje. Tja bi namreč svojega malčka lahko pripeljala kar z otroškim vozičkom. Pa sta hitro doživela hladen tuš, ko so jima povedali, da so vsi njihovi pediatri zasedeni. Tudi novorojenčkov ne sprejemajo! Bila sta šokirana, saj jima država nikoli ne pozabi pobrati denarja za zdravstveno zavarovanje. Oba sta namreč, kot večina mladih, samostojna podjetnika in natančno vesta, koliko vsak mesec odštejeta za to blagajno. Ne malo!
Starinske lepotice, ki očarajo z razkošjem vonjav
Pravijo, da si je za zmenek z njimi najbolje izbrati sončno dopoldne, tam okrog 11. ure. Prav takrat menda njihovi čudoviti cvetovi najbolj opojno dišijo, one pa pokažejo vse svoje čare in prelesti v najimenitnejši luči. Prav vsaka od njih je resnično nekaj posebnega. Seveda govorimo o burbonkah, ki veljajo za vmesni člen med šipki in modernimi vrtnicami. Njihova zbirka na vrtu frančiškanskega samostana na Kostanjevici nad Novo Gorico je s približno 80 primerki druga največja v Evropi, takoj za zbirko izvornih burbonk v Roseraie de l'Haÿ v bližini Pariza.
Janina preobrazba: Kotalke in hulahup so ji spremenili življenje
»Kljub temu da sem stara 41 let, sem v duši večni otrok, večno sedemnajstletnica. Obenem pa sem mama najlepše deklice, ki že odrašča v mladenko, saj letošnjo jesen ponosno vstopa v srednjo šolo. Leta tečejo, ko imaš otroke, še toliko bolj. Sedaj pa je prišel čas, ko se tudi zame začenja zrelejše obdobje, čeprav ne v celoti. Čutim, da bo zame to leto leto spremembe. Zato sem se tudi prijavila na Janino preobrazbo. Hčerka mi namreč govori, da se ne znam oblačiti letom primerno. S tem se lahko strinjam, saj imam zaradi dela z otroki, kar terja športna oblačila, zelo raznolik slog. Največkrat sem kar v hčerkinih majicah z otroškimi potiski, pisanih pajkicah in prevelikih puloverjih s kapuco,« je povedala simpatična Patricija Piršič iz Šentjurja pri Celju.
Skrivno življenje v kanjonu reke Kokre
Pred mnogo leti sva se dve družini z majhnimi otroki odpravili na izlet v hribe. Ker otroci niso bili najbolj navdušeni nad hojo, se je prijatelj domislil, da bi jih spodbudil z iskanjem škratjih bivališč. Kjer so otroci domnevali, da bi mogoče lahko bil škratji dom, smo odložili bonbon, eden od odraslih pa je te sladkarije na skrivaj pobiral. Ob vračanju smo tekmovali, kdo bo našel več bonbonov. Skoraj bolj kot otroci smo bili srečni odrasli, ker jih nismo našli in smo dobili dokaz, da so naša darila prišla v škratje roke. Da ne govorim o domišljiji, ki je močno razprla krila, in rodilo se je kar nekaj lepih škratjih zgodb. Podobne zgodbe so se na pobudo Jorine Homan, likovne umetnice iz Nizozemske, začele rojevati tudi v Kranju.