Ličenje: Manca Maselj
Stilistka: Brigita Potočki /MJZ Fashion
Kozmetika: Christian Dior
Lasna kozmetika: LITERAM Care line
Pričeska: LITERAM TERAPEVTKA Iris Repovš – Irishairstyling za LITERAM INSTITUTE Salon Piskar, Miševa 1, Domžale
Obleka: Half Price Ljubljana
Jana je hvaležna za priložnost, da sledi svojemu srcu. Na to se je pripravljala že dolgo, pa ni nikoli zbrala dovolj moči in poguma za samostojen korak. »V meni je bilo preveč nezaupanja vase in v svojo vrednost, preveč strahu. Že kot otrok sem si želela študirati psihologijo, pa sem poslušala dobronamerne nasvete staršev, da je ekonomija bolj praktična. Logična posledica študija je bila zaposlitev v banki.« In ko je pred časom ostala brez službe, je bila to imenitna priložnost za novo pot.
»Posvetila sem se študiju. Zdaj sem specializantka geštalt psihoterapije in diplomirana vaditeljica biodanze. To sta dve področji, ki me zanimata in mi polnita srce. To se mi je še bolj potrdilo, ko smo z bivšimi sodelavkami sedele na kavi. Predčasno sem odšla, ker sem pozneje vodila skupino biodanze. Prijateljice so me vprašala, ali mi ni težko, ker grem delat. Z vso radostjo v srcu sem, jim odgovorila, ja, v službo grem in ne morem biti bolj srečna. V nadaljevanju svojega življenja si želim delati tisto, kar me veseli in polni moje srce. To so bile moje dolgoletne sanje, ki jih počasi uresničujem,« veselo pove Jana, ki ji srce polnita tudi otroka in vnukinja. Dokler ni postala nona, si ni mislila, da imaš lahko nekoga še raje kot svojega otroka. Pa se ji je zgodilo prav to. Vnukinja je njena »sončica« in radostno opazuje, kako lepo jo starša vzgajata. »Hčeri sem nekoč rekla, da bi bila izredno ponosna nase, če bi ju z bratom znala vzgajati tako sočutno in razumevajoče, kot zna ona vzgajati svojo hčer,« iskreno pove Jana, ki je mestno dekle in prosti čas rada preživi v naravi ter gorah. Na Dolenjskem so imeli vikend, tam je najbolj uživala, kadar je opazovala mravljišča in kadar so z očetom postavljali mlinčke ob bližnjem potoku. Narava je vedno bila del nje. V osnovni šoli je bila z vsem srcem predana tabornikom. Nekega dne pa jo je oče peljal na Šmarno goro po zavarovani plezalni poti. Tam je prvič videla plezalce. V njej je vzniknila, da bi rada to počela tudi sama. Na skrivaj se je pri 16 letih vpisala v alpinistično šolo in začela plezati. To so bili zanjo trenutki največje sreče. V navezi s prijateljem, v njej tako ljubih gorah. In tam je obstajal samo trenutek. Tukaj in sedaj. Ko ni bilo pomembno nič drugega kot naslednji oprimek. Gore so še vedno njeno zatočišče, njen mir, zato jo boste ob vikendih z lahkoto srečali tam. Pozimi na smučkah, poleti peš. Spomladi uživa v lahkotnem poplezavanju po primorskih stenah in nabiranju divjih špargljev.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
