Na intervju prideta »po luft«. To ima namreč Cene, odličen športnik z briljantnim smislom za humor, napisano na registrski tablici. V resnici zadnje leto ves čas leta naokoli, saj se je na glavo vrgel v gostinstvo. Ob tem so mimogrede prišla še gradbena dela, načrtovanje notranje opreme … »Po zaključku športne poti se je odprlo veliko novega,« pravi. »Zjutraj grem še po temi, vrnem se pozno zvečer. Vmes pa je dan čisto zapolnjen. Vesel sem vseh stvari, ki jih počnem, pa naj gre za to, da skušam biti še malo povezan s skakalnim svetom, če me potrebujejo, in pomagam športu, ki mi je dal toliko lepega. Z veseljem sodelujem tudi z Zavarovalnico Triglav, Taurus Športom in Vinsko kletjo Metlika. Zagnali smo posebno polnitev izbrane sorte Ceneta Prevca. Vesel sem njihovega truda za kakovostna vina in z veseljem podpiram dobre zgodbe. Sicer pa spijem veliko manj, kot ljudje mislijo. Ob kakšnih posebnih priložnostih ali pa ob dobri večerji si natočim kozarec dobrega vina, ruma ali viskija,« pove. Same dobre stvari pa bo stregel v projektu, ki se mu posveča zadnje leto.
Slaščičarna Homan
Lani konec aprila je slučajno srečal prijatelja in ta mu je povedal, da razmišlja o prevzemu slaščičarne Homan. Bi sodeloval, ga je vprašal. »V hipu sem se odločil in padel notri. V enem mesecu je bilo treba ustanoviti podjetje, se povezati z dobavitelji, narediti sto in eno stvar, ki jo zahteva vodenje takšnega lokala. V bistvu je dobro, da sem šel v to, saj sem se ogromno naučil,« razlaga Cene, ki je od nekdaj užival v gostinstvu. Kljub napornim treningom in tekmam ste ga lahko srečali, ko je stregel v katerem od lokalov v Ljubljani, Kranju … Z veseljem je priskočil na pomoč celo v legendarni Tonkini koči pod Vršičem in zelo dobro ve, kako se pripravi dobra kava ter kako z nasmehom postreči gosta …
»Seveda pa se za kaj takega ne bi odločil brez Julijine privolitve. Počasi sva spoznavala okolico lokala, mesto, meščane, njihove navade … Slaščičarna Homan se ponaša z več kot 160-letno tradicijo in je nekakšen zaščitni znak Škofje Loke. Ljudje so o Beti Homan govorili samo lepo, daleč naokoli so znane njene kremne rezine in druge sladke dobrote. In ker ima mesto enega najlepših srednjeveških trgov, zelo aktivna pa sta Zavod za turizem in muzej, v mesto prihajajo številni turisti, pa tudi šolarji na ekskurzije. Vsi se z veseljem ustavijo v slaščičarni, v kateri je bilo včasih le devet miz. Ima tudi prekrasen vrt na trgu. Decembra lani je bila v njej taka gneča, da sploh nismo mogli postreči vsem. Zato sva si želela lokal prenoviti in združiti še z enim prostorom, kjer bo Julija imela svoj ustvarjalni atelje, slaščičarsko delavnico,« razlaga Cene, ki je poleg rednega dela v lokalu začel načrtovati njegovo prenovo.
Zgodovinska lepotica
Povezal se je z arhitektom in notranjim oblikovalcem. Načrtovanje prenove je bilo zahtevno, saj so dolga leta v hiši iz leta 1511 le nanašali eno plast ploščic in ometa na drugo, zadnjič pa je bil lokal prenovljen pred dobrimi tridesetimi leti. Zaradi zgodovinske pomembnosti hiše se je v prenovo vključil še Zavod za varstvo kulturne dediščine, kar je pomenilo še sodelovanje restavratorja, in ker je vrt last občine, so se morali uskladiti še z njo. »V lokalu so stari oboki – velbi, pa se mi je zdelo zelo pomembno, da jih ohranimo in celo poudarimo,« razlaga Cene, ki je želel tudi ohraniti tradicionalne Homanove barve – bordo rdečo, zlato in črno. Ko so se o vsem dogovorili, se je začela akcija.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
