Kot v filmu
Costas Christ se je konec sedemdesetih odpravil na potovanje po svetu in tako prišel tudi na Tajsko. Med vožnjo z barko je opazil otok, ki je bil videti neposeljen. Kapitan mu je povedal, da na otoku ni nastanitev, zato tam nima kaj početi. A Costas je vztrajal in po nekaj dodatnih dolarjih ga je kapitan odpeljal na otok. Tam se je Costas spoprijateljil z ribičem, ki je na samotnem otoku živel z družino; z njimi je ostal kar tri mesece. Po odhodu je narisal zemljevid otoka in ga pozneje delil s svojo tedanjo punco, ne da bi se zavedal, kaj bo s tem povzročil. Na začetku devetdesetih je Costas v reviji New York Times naletel na članek o nekdaj samotnem otoku, ki se je v dobrem desetletju prelevil v center razvratnih zabav. Tako imenovane zabave ob polni luni (full moon parties) so na otoku Ko Pha Ngan še danes vsak mesec. Otok je poln turistov, hotelov in barov, seveda pa tudi smeti in ljudi pod vplivom raznih substanc.
Njegova zgodba je zelo podobna tisti iz filma Plaža (The Beach), kjer se Leonardu DiCapriu zgodi nekaj podobnega. Ta film iz leta 2000 so snemali v zalivu Maya na tajskih otokih Phi Phi. Po objavi filma so se na čudovito plažo začele zgrinjati horde turistov, predvsem tujih, in poškodovale občutljivo naravno okolje. Leta 2018 so plažo popolnoma zaprli, da bi se lahko narava obnovila. Pred dvema letoma so jo spet odprli, a pod drugačnimi pogoji. Barke nimajo vstopa v zaliv, da ne bi poškodovale koral ter drugih morskih živali in rastlin, temveč morajo turiste izkrcati na drugi strani otoka. Ti nato skozi gozdiček pridejo do plaže, a se tam ne smejo kopati, ostanejo pa lahko le eno uro. Za korale je namreč škodljiva celo krema za sončenje, ki vsebuje kemikalije.
Zadnji turist
Kanadski dokumentarni film Zadnji turist (The Last Tourist), ki je bil prikazan med pandemijo, ko so se potovanja končno umirila, raziskuje vpliv množičnega turizma na okolje in lokalne prebivalce. Ukvarja se predvsem z vprašanjem, zakaj se turisti na potovanjih obnašamo drugače kot doma. Zakaj se nam zdi normalno božati omamljene tigre ali jahati slone, ne da bi se pozanimali, kako zelo jim to škodi, medtem ko doma zavračamo cirkuse z živalmi? Zakaj nekateri popotniki hodijo v afriške sirotišnice in se fotografirajo s tamkajšnjimi sirotami? Ali bi to bilo v njihovih državah sprejemljivo?
Kar se živali tiče, je marsikje, na primer na Tajskem, viden napredek. Zavetišča za rešene slone, kjer jih obiskovalci lahko zgolj hranijo in kopajo, ne smejo pa jih jahati, so vedno bolj priljubljena, a jahanje slonov je v državi še vedno legalno. Odločitev, kaj bodo podprli, je torej v denarnicah turistov.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
