Za mir v svetu bo še najbolje, da še sami pograbite pivce in se stisnete k njemu na kavč
Nedavno je moja petletna hči naletela na težavo, ki je ne zmore ne zaobjeti in ne premagati. Živahna in pustolovska, kot je, enako rada, kakor prireja čajanke s punčkami, s fantički pleza po drevesih, išče zakopane zaklade in spušča avtomobilčke. Oziroma je to počela do pred nekaj meseci, ko so njeni vrtčevski prijatelji nenadoma, kot bi odrezal, skoraj povsem opustili to početje – in se začeli poditi za nogometno žogo. Vse odtlej to po lastni sodbi nepravično zapuščeno dete postopa po parku in okoli igrišča ter pogleduje proti nekdanjim tovarišem pri igri, vroče upajoč, da jo bodo spet opazili in se z njo igrali kot nekoč. Zaman, urok balonarice je premočan, deklica pa se zazre vame in mi žalostna vedno znova zastavi tisto veliko vprašanje, na katero neuspešno išče odgovor večina pripadnic njenega spola: »Ati, zakaj so fantki tako nori na nogomet?«
To preprosto, a tako nazarensko težko vprašanje je sicer vedno relevantno, ko gre za odnose med spoloma, pa vendar si ga bo v prihodnjih mesecih s posebno gorečnostjo zastavljalo ogromno žensk po vsej Evropi, pa tudi drugod po svetu. Kmalu se namreč začenja evropsko prvenstvo v nogometu, na katerem po dolgem času sodeluje tudi Slovenija – kar pomeni, da bo marsikatera nosilka para kromosomov X znova izgubljala živce zaradi svojega dedca, sina ali prijatelja, ki bo za mesec dni izginil iz gospodinjstva in civilizacije nasploh ter poniknil v skupni votlini nogometnih fanatikov, ki živijo zgolj za svojo igro. »Mbappe, Mbappe!, Ronaldo, Ronaldo! Šeško, Šeško! kričijo tudi dečki, ki so se šele prav postavili na noge, medtem ko dobršen del nasprotnega spola in redki atipični izobčenci, kot je pisec pričujočega teksta, zaman mozgamo, v čem je skrivnost magnetizma teh preprostih obredov, ki jih je moja trpeča mati svojemu soprogu neredko strupeno opisovala kot »dvajset norih dedov, ki lovijo eno žogo«. Toda skrivnost večne, strastne ljubezni med moškimi in fuzbalom obstaja – in ni boljšega trenutka, da se poglobimo vanjo, kakor je predvečer evropskega prvenstva.
Vojskovanje brez orožja
Sodobni nogometni navdušenci niso prav nič drugačni od svojih davnih prednikov, ki so se z enako predanostjo posvečali starodavnim igram z žogo. Bolj ali manj primitivne različice fuzbala so poznala stara ljudstva na praktično vseh celinah – antični Grki so igrali episkiros, pri katerem so se razdelili v ekipe po 12 ali 14 igralcev; ti so poskušali z nogami in tudi rokami spraviti žogo mimo nasprotnikov. V Srednji Ameriki so Maji nabijali ollamalitzli, podoben je bil episkirosu, le da je bilo treba gumijasto kroglo spraviti skozi dvignjen kamnit obroč. Kitajci so se že v času dinastije Han (nekje 2200 let pred slovenskim ministrom za gospodarstvo) zabavali z igro cuju, pri kateri je bilo v nasprotju s preostalimi opisanimi dovoljeno žogo brcati samo z nogami. Pod severnim tečajem so Inuiti razvili aqsaqtuk in igrale so ga cele vasi, gola pa sta lahko bila narazen tudi po 13 kilometrov. Podoben je bil težko izgovorljivi pasuckuakohowog, v katerem so se merila plemena severnoameriških domorodcev Alqonkin in Powhatan.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 21, 21. maj, 2024.
