Kadar imate na krožniku pred sabo piščančji ali svinjski zrezek, ali kdaj pomislite, kakšno življenje je imela žival, ki je umrla za vaše kosilo? Najverjetneje ne. Ampak organizacija AETP želi, da veste. Zato, da po tem, ko se vam bo ob tem morda grižljaj zataknil v grlu, podpišete peticijo Slovenija proti kletkam, da s tem kokošje in prašičje kletke enkrat za vselej postanejo preteklost. In so zato postregli s podatki (in fotografijami) o kratkem in neprijetnem življenju slovenskih kokoši in prašičev.
Srečni dinozaver na krožniku
Kokošje življenje naj bi bilo boljše v obogatenih kletkah, tako pravijo tistim, ki so zamenjale leta 2012 prepovedane klasične. To pa še ne pomeni, da je lahko ali prijetno biti kokoš v baterijski reji. Kletke so postavljene v dolge vrste, tudi po več sto skupaj, in zložene druga na drugo. V kletkah prebiva do trinajst kokoši na kvadratni meter, vsaka mora imeti zagotovljenih vsaj 600 cm2 prostora, ampak prevedeno v površino je to približno en list formata A4. Ali še natančneje prevedeno, ne veliko. Ne dovolj. Kajti gneča je prevelika, da bi se lahko kokoši nemoteno premikale ali neovirano počele tipične kokošje stvari, kot je brskanje po tleh, počivanje na gredah, si privoščile peščeno kopel … Zato si frustrirane kokoši pogosto dajejo duška s kljuvanjem sotrpink. Sonca ne ugledajo nikoli. Po podatkih iz lanskega leta tako životari slabih petnajst odstotkov slovenskih kokoši nesnic, to je dobrega četrt milijona, 255.000 živali.
Ali obstaja alternativa? Seveda, zato so mnoge države baterijsko rejo že prepovedale in uzakonile alternativne načine reje. To so talna ali hlevska, prosta ali pašna in ekološka reja. Tudi ti načini niso brez pomanjkljivosti, so tudi dražji, vendar živalim prijaznejši. Zato AETP poleg prepovedi reje kokoši v obogatenih kletkah in prehoda na alternativne sisteme reje od države zahteva finančno podporo za rejce in njihovo usposabljanje.
Tole je dobra novica: delež baterijske reje v Sloveniji hitro upada, najverjetneje zaradi zahtev potrošnikov, ki se čedalje bolj zavedajo stiske živali ter povprašujejo po jajcih in zrezkih srečnejših kokoši. Ki so pravzaprav, morda niste vedeli, potomke dinozavrov. Trgovci se prilagodijo kupcem in potem se morajo tudi rejci prilagoditi trgovcem.
Lačne in neprespane
Ima prijaznejše ime, ampak »košara za vkleščenje« svinj, iznajdba iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, je v resnici kletka – kletka, ki svinji dopušča, da leže ali vstane, pa prav nič drugega. Povprečna dolžina svinje je 193 centimetrov, kletka jih ima 200, pa 45–65 centimetrov v širino. Poleg kovinskih palic ob strani so palice včasih tudi na vrhu, če bi svinji slučajno prišel na misel pobeg čez ograjo. Zaradi neudobnega položaja svinjam primanjkuje spanca, k temu pa prištejte še omejeno hranjenje v času brejosti, ki sicer preprečuje debelost in poškodbe sklepov, ne pa tudi lakote. Prašiči so svojemu slovesu navkljub čiste živali in imajo, če imajo možnost, najraje ločene prostore za hranjenje in iztrebljanje, a v kletki te možnosti nimajo. Onemogočeno je tudi naravno vedenje svinj, ki so bistre in radovedne, na prostosti rade rijejo, raziskujejo in delajo gnezda za mladiče.
V takih kletkah svinje preživijo okrog tretjino svojega življenja, vanje jih vtaknejo en teden pred pričakovano prasitvijo in potem še štiri tedne med dojenjem. Se pravi, da se po pet tednov skupaj ne morejo niti obrniti. Tako preživijo okrog 70 dni na leto. S tem rejci omejujejo pogine pujskov (kar je pravzaprav vprašljivo, saj raziskave kažejo, da jih ne pogine nič manj kot tam, kjer matere niso vkleščene), si olajšajo čiščenje, hkrati pa seveda v objekt spravijo čim več živali.
Nekatere države so to prakso že odpravile ali omejile, saj obstajajo alternative, na primer prasitveni boksi, a v večini članic EU, tudi pri nas, je še vedno v veljavi. V Sloveniji naj bi po oceni AETP vkleščali 11.000 svinj. AETP zahteva odpravo košar za vkleščenje in postopen prehod na manj restriktivne prasitvene bokse, pa tudi finančno podporo in usposabljanje rejcev.
Lahko vi kaj naredite?
Seveda! Lahko podpišete peticijo Slovenija proti kletkam (na https://aetp.si/). Njen namen je pritisniti na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da spremeni zakonodajo, ta namreč zdaj dovoljuje rejo nesnic in svinj v kletkah. Ampak nič na silo, pravijo pri AETP, kampanjo hočejo voditi v dialogu z rejci, stroko in zakonodajalcem, ta menda pobudi ni nenaklonjen.
Bodo v dveh mesecih zbrali 30.000 podpisov? Raziskave javnega mnenja zelo jasno kažejo, da se Slovencem krutost do živali in kletke upirajo, lanski Eurobarometer pravi, da je takih 95 odstotkov. Če zdaj ti ljudje podpišejo še peticijo, je zmaga zagotovljena.
Medtem AETP bije še druge bitke – konec lanskega leta se je Evropska komisija zavezala, da bo temeljito prenovila zakonodajo, ki se tiče dobrobiti živali, vendar je potem v svoj letošnji delovni program vložila le enega od štirih podanih predlogov. Štirideset organizacij za zaščito živali, tudi AETP, je zato pri evropskem varuhu človekovih pravic vložilo uradno pritožbo proti Evropski komisiji. Obljubljena prenova zakonodaje je padla v vodo zaradi interesov velikih kmetov, proti njej so močno lobirali v konservativni Evropski ljudski stranki (slovenske članice so stranke SDS, Nsi in SLS). Tudi na to velja pomisliti, ko se boste 9. junija na evropskih volitvah odločali, komu dati svoj glas.
Kdo?
AETP je kratica Animal Enterprise Transparency Project, Projekt transparentnosti živalskih obratov. Organizacijo so ustanovili leta 2020, njen cilj je s preiskovalnimi metodami (na primer prikrito snemanje) in medijskimi kampanjami doseči transparentnost pri ravnanju z živalmi, ozaveščati javnost o slabem ravnanju z njimi in se z vlado pogovarjati o rešitvah. Oni so tudi lanskega marca z objavo posnetkov krutega ravnanja v klavnici dvignili javnost na noge, tako kot so to naredili že dve leti prej, leta 2021 s posnetki s prašičje farme in (neke druge) klavnice.
Težko je biti moški
Ko se v evropskih valilnicah izvalijo iz jajca, je za dolžino njihovega življenja odločilen spol: dan po izvalitvi pobijejo piščančke moškega spola, okrog 330 milijonov evropskih petelinčkov na leto ne ugleda svojega drugega dneva. Piščanci, ki nikoli ne bodo petelini, so nezaželeni, ker ne nesejo jajc in ne bi dali dovolj mesa, če bi jih pustili odrasti, zato je najceneje, če jih hitro pobijejo. Obstajata dva načina, ki naj bi bila neboleča ali vsaj hitra, pa ne delujeta vedno brezhibno: eden je zadušitev z ogljikovim dioksidom, drugi usmrtitev v mlinu, ki živali pri polni zavesti žive razreže, ampak ne vedno dovolj hitro ali dovolj temeljito. Ta praksa ni odvisna od načina reje, izvaja se tudi pri hlevski, prosti in ekološki reji. Tudi v Sloveniji.
Kokoške živijo dlje in do prerane smrti nesejo jajca. Naravna življenjska doba kokoši je od dvajset do petindvajset, življenjska doba nesnic pa le nekaj let.
Brojlerji, piščanci, ki jih vzrejajo za meso, doživijo okrog šest tednov, večinoma pa ne izkusijo dnevne svetlobe, kaj šele sončnega žarka. Hitro pridobivanje teže povzroča številne probleme z zdravjem, ki so lahko zelo boleči za ptice.
Prašičke še čisto mlade kastrirajo, teden dni po rojstvu, najpogosteje brez anestezije ali analgetikov. Statistika pravi, da je pri nas 99 odstotkov pujskov kirurško kastriranih, od tega 90 odstotkov brez anestezije ali analgetika. Prav tako brez protibolečinskih sredstev živalim odščipnejo rep ali brusijo zobe, da se ne bi pogrizle med seboj.
