Zgodbe

Upanje ugaša zvečer: Natalija Nedeljko in njena živalska karavana

Vesna Meško, vesna.mesko@svet24.si
23. 5. 2024, 05.00
Deli članek:

Kakšno je v resnici življenje upokojenke, ki si je na pleča oprtala več kot 700 zavrženih živali, tudi tistih s skrajnega roba človeškega odpada? Kdo je ženska, ki se ob klicu na pomoč ne obrne proč, čeravno sama največkrat trka na zaprta vrata? Medtem ko si odgovorni lahkotno otresejo prah z dlani, Natalija Nedeljko brede po blatu. A ne tistem iz hleva, temveč onem, ki ga za sabo pušča brezvestna družba.

Šimen Zupančič
Natalija Nedeljko, predsednica Društva za zaščito konj in ostalih žival

Natalija Nedeljko je ena najbolj znanih bork za zaščito živali v Sloveniji. Po poklicu je gradbenica, po spretnostih umetnica, po duši pa dobrotnica. Dvajsetletno delo v gradbeništvu je zaključila z invalidsko upokojitvijo, nato pa svoje življenje posvetila živalim, ob katerih je rasla. Sprva je sodelovala z ljubljanskim društvom, zatem pa z registracijo Društva za zaščito konj in ostalih živali Velenje krenila na svoje. Kakšno leto pozneje je v Polzeli najela posestvo, odprla Rehabilitacijski center Petra in se lotila reševanja živali, ki jih je doletela kruta usoda. Na njej se že vrsto let lomijo kopja, a s karavano rešenčkov kljub čedalje slabšemu zdravstvenemu stanju vztraja na svoji poti.

V.M.
Natalija je med pogovorom nežno božala slepega ponija.

Bi želeli pomagati z donacijo?

RC Petra, Orova vas 4, 3313 Polzela 3320

TRR: SI56 1010-0005-0589-375,
Paypal naslov: admin@dzk.si
SMS pomoč: KONJI5 na 1919 (prispevate 5 evrov)

»Ni nam lahko, ampak se ne pritožujemo. Če je le mogoče, pomagamo. Malokdaj prosimo, čeprav vedno potrebujemo. Včasih smo uslišani, včasih popljuvani. Velikokrat pozabljeni. Vedno iskani, ko se nas potrebuje. S svojimi uspehi se ne hvalimo, upamo, da jih sami opazite. Ja, to smo mi. Jaz in moja družina rešenčkov. Nekoč se bo našel nekdo, ki bo imel čas in vam pokazal, kakšno je naše življenje ...« je le del strnjenih misli, ki jih je Nedeljkova po koncu delovnega dne odložila med spletne zidove. »Piši o njej, pokaži ljudem, kako v resnici živi,« me je vzpodbudila mati in me sunila pod rebra z opombo, da se svetu niti sanja ne, kakšne bitke bije Natalija, ko za seboj zapre vrata zavetišča. Pa sva jo mahnili v Rehabilitacijski center Petra, jaz kot pripovedovalka zgodb, mati pa kot velika ljubiteljica živali.

V.M.
Natalija obkrožena s svojimi dragimi varovanci.

Več kot 700 živali in štirje pari rok

Natalijanaju je sprejela odprtih rok, čeprav je to pomenilo, da ji bova izmaknili nekaj dragocenega časa. Na posestvu je namreč več kot 700 živali, za katere je treba poskrbeti vsak dan, Nedeljkova poleg konjem, ponijem in oslom daje zavetje in oskrbo govedu, drobnici, perutnini, kuncem, pa tudi hišnim ljubljenčkom, mačk je kar lep trop, srečujemo jih na vsakem koraku in vsaka ima ime.

Dela je res ogromno in resno se sprašujem, kako za božjo voljo ji sploh uspe. Kmalu ugotovim, da niti nima izbire, saj ubogih živali preprosto ne more pustiti na cedilu. Vsaj ona ne, če si že svet zatiska oči. Kadar s svojo karavano rešenčkov ostane sama, se čiščenje bivališč, hranjenje in drugo razmahne do večera, ob pomoči prostovoljcev pa jim s skupnimi močmi uspe poskrbeti za živali v približno osmih urah. »Saj res, kje pa so prostovoljci?« se oziram naokoli, medtem ko se mi pod nogami smukajo radovedne mačje prijateljice in dva starejša kužka. Glede na vzpodbudne odzive na družbenih omrežjih sem pričakovala, da se bo na posestvu trlo dobrih ljudi, tako pa pred menoj zgaranih rok stoji Nedeljkova, ki kot od vetra bičana vrba trmasto kljubuje trdemu življenju.

V.M.
Nataljina sestra Slavica in nečakinja Karmen pri delu. Slednja je skrbno ribala kadi za napajanje konj.

Prostovoljci v akciji

Bi želeli zavihati rokave in Nataliji priskočiti na pomoč s konkretnim delom v RC Petra? Vesela vas bo pri oskrbi živali ter čiščenju in urejanju bivalnih kotičkov na posestvu. Pišite ji na e-naslov info@dzk.si in ji ponudite svoj par rok.

»Matej je tamle,« pokaže s prstom na krepkega mladeniča, ki z glasbo v ušesih marljivo čisti hlevske bokse. »Kot prostovoljec nam redno pomaga. Prišel je v okviru družbenokoristnega dela, potem pa kar ostal,« hvaležno pokima in razloži, da sta ji v neprecenljivo pomoč tudi sestra Slavica in njena hči Karmen. Pride še kdo? »Ne. No, danes se nam bo pridružil kovač. Nekaj stalnih prostovoljcev sicer pride nekajkrat na mesec, drugače pa smo sami.« Pred epidemijo koronavirusa je bilo drugače, izvem, zdaj pa skorajda ni ljudi, ki bi od vzpodbudnih besed prešli k dejanjem, obuli prostovoljske čevlje ali kako drugače priskočili na pomoč. A ne glede na obilico dela in vremenske razmere Natalijo vsak dan čakajo lačna usta, zato ji ne preostane drugega, kot da vsako jutro požene kolesje prostovoljnega društva, ki že pošteno škriplje pod izrabljenimi jermeni.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 21, 21. maj, 2024.

V.M.
Slavica marljivo pomaga na posestvu, a pri tem ne pozabi, kako pomembno je, da se živali počutijo varno in ljubeče.

V.M.
Zadržan, a zelo marljiv prostovoljec Matej se med živalmi odlično počuti.

V.M.
Moja mati Jadranka se posvetila kobilici Luci, ki je željno sprejela nežnosti in se ob mehkem šepetanju prižela v njen objem.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!