Predstavljajte si, da v nekaj tednih izgubite starše, dom, stanovanje, denar, tudi socialno in zdravstveno zavarovanje. Ostanete brez vsega udobja, varnosti in tudi brez družine. Zveni kot scenarij za kriminalni film, v resnici pa je to zgodba, ki jo je pred 30 leti doživela novinarka, pisateljica in naša kolumnistka Katarina Keček. V svojem drugem romanu Okupatorjeva hči, napisanem po resničnih dogodkih, je opisala leta po osamosvojitvi Slovenije, svoje brezdomstvo kot posledico izbrisa in večletni beg pred sistemom. Po prebolelem raku na dojki, o čemer je redno in odkrito pisala za našo revijo, se Katarina ne da. Zdaj nam je postregla z novo zgodbo, morda še hujšo od raka.
Kaj je za vas huje, zdaj ko vemo, da ste del življenja prebili na cesti kot brezdomka – to obdobje ali rak, ki ste ga preživljali še lani?
»Šele leta pozneje, ko sem postala novinarka na POP TV, sem ugotovila, da nisem sama in da ima podobno zgodbo še vsaj 25.670 prebivalcev Slovenije.«
Obe obdobji sta bili po svoje grozni. Nobenega si nisem želela, padla sem vanju. V obeh primerih se na začetku nisem znašla, to moram priznati. Dolga leta sem celo mislila, da sem samo jaz izbrisana, zaradi mojega očeta, ki je bil v nekdanji JLA polkovnik in komandant v ptujski vojašnici. Šele leta pozneje, ko sem postala novinarka na POP TV, sem ugotovila, da nisem sama in da ima podobno zgodbo še vsaj 25.670 prebivalcev Slovenije. Pri raku je bilo podobno. Šla sem na rutinski pregled z mamografijo in naslednji dan sem že bila v tretjem stadiju raka ter čakala na amputacijo dojke. Na nobeno od teh zgodb nisem bila pripravljena in obe sem težko prenašala.
Zakaj roman Okupatorjeva hči 30 let po izbrisu? Zakaj niste te zgodbe napisali prej?
30 let sem čakala, da se bo tega obdobja po osamosvojitvi, tudi s politične plati, lotil resen pisatelj, zgodovinar, morda kakšen izbrisani prebivalec Slovenije, ki bo popisal svojo kalvarijo, ki jo je moral preživeti zaradi tega protiustavnega in nezakonitega dejanja takratne Demosove vlade. O tem je pozneje Ustavno sodišče RS odločalo dvakrat v prid izbrisanim in tudi evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da to ni sprejemljivo, pa se ni nič zgodilo. Med zdravljenjem raka sem ugotovila, da nimam več časa čakati, očitno je ta zgodba čakala name, da jo popišem tako, kot znam, novinarsko natančno in brutalno. Ampak roman Okupatorjeva hči ni zgodba o izbrisanih. To je zgodba o izbrisani prebivalki Slovenije in o tem, kako preživeti, ko si sam in so vsi proti tebi.
Vam je bilo težko vse to napisati? Večkrat ste povedali, da ste svojo zgodbo skrivali pred drugimi.
Med zdravljenjem sem imela tudi obdobje, ko sem mislila, da mi raka ne bo uspelo premagati, da nisem ena tistih srečnic. Na srečo nisem obupala, enako izkušnjo imam tudi iz časa izbrisa. V obeh mučnih zgodbah sem se morala sama dokopati do izhoda, rešitve, kakor sem vedela in znala. Z romanom želim ljudem povedati, da naj nikoli ne obupajo, četudi se je ves svet zarotil proti njim. Sem šolski primer tega, kako je mogoče vse preživeti, če verjameš vase in v svoj uspeh. Človeka lahko uničiš, ne moreš pa ga premagati.
Takrat ste bili študentka novinarstva, stari ste bili 20 let, ko ste zaradi izbrisa ostali brez staršev in na cesti. Kako ste preživeli?
»Dvakrat me je policija izgnala na Hrvaško, ker nisem imela nobenih dokumentov, pa sem se peš vrnila v Slovenijo.«
Če bi me takrat to vprašali, bi vam odgovorila, da ne vem. Še danes mi včasih ni jasno, kako sem preživela to obdobje. Takrat sem imela, enako kot pri raku, samo dve izbiri: bori se ali pa umri, ni bilo tretje poti. Ostala sem brez staršev, ki sta šla z vojsko na jug, razrezali so mi dokumente, me pregnali iz stanovanja. Leta sem se skrivala po Ljubljani, spala sem po študentskih domovih, kleteh, tudi na fakulteti sem včasih prespala, če nisem imela kam. Delala sem na črno, karkoli sem dobila, od natakarstva do čiščenja, čuvanja otrok, golega poziranja, bila sem »stevardesa« na avtobusu … Dvakrat me je policija izgnala na Hrvaško, ker nisem imela nobenih dokumentov, pa sem se peš vrnila v Slovenijo. Ponarejala sem dokumente, goljufala, lagala, marsikaj sem počela za preživetje. Bolj ko so me drugi prepričevali in trdili, da nisem od tukaj, da nisem tu doma, čeprav sem se rodila v Postojni in vse življenje živim v Sloveniji, bolj trmasto sem vztrajala pri svojem.
Ste bili ves čas sami, kdo vam je pomagal?
Te ljudi bi takrat lahko preštela na prste ene roke. Celo naši družinski prijatelji se mi niso upali pomagati in me vzeti k sebi domov, ker so se bali revanšizma in težav z okolico, morda celo policijo, če bi ljudje vedeli, da je pri njih »okupatorjeva hči«. Nikomur ne zamerim, to so bili časi psihoze, strašenja in širjenja nestrpnosti proti vsem ljudem z juga, četudi večina ni imela nobene zveze z vojsko in politiko.
Kako ste si potem uredili življenje, povrnili slovensko državljanstvo, stanovanje?
Stanovanja mi niso nikoli vrnili, res pa je tudi, da se zanj nisem tožarila z državo. Ni se mi dalo. Dokumente in državljanstvo pa sem dobila nazaj po goli sreči oziroma zahvaljujoč svojemu dolgemu jeziku, bi lahko rekla, in pa politikom, ki so mi jih v osnovi tudi odvzeli.
Lotili ste se nepopularne zgodbe, ki po 30 letih še ni zaključena, kot pravite. Zakaj?
Zato, ker izbrisani ljudje še vedno živijo med nami in se vsi, tudi naša vlada, pretvarjajo, da jih ni. Prejšnji teden me je klical moški iz Rimskih Toplic, prosil me je za pomoč, saj je že 30 let na sodišču zaradi stanovanja, ki mu naj ne bi pripadalo. Njegov pokojni oče je bil izbrisan in zato zdaj njegov sin nima stanovanjske pravice, ves čas mu grozi deložacija. 30 let! Pred nekaj tedni sem izvedela za človeka iz Prekmurja, ki vsa ta leta sploh ni vedel, da je izbrisan. Gre za »malega« človeka, ki je vse življenje delal na kmetiji, nikoli ni bil zaposlen. Pred kratkim pa je dobil otroka, in ko ga je hotel vpisati, so mu na občini rekli, da ga sploh ni, da ne obstaja. Lani je sicer slovenska vlada postavila spomenik izbrisanim, ki je simbolično lep. Kaj pa sporoča s to postavitvijo in komu v resnici postavljamo spomenike? Postavljamo jih mrtvim ljudem. Ampak kot vem, smo mnogi izbrisani še živi in še vedno se mnogi borijo s pravosodnim sistemom za povrnitev tistega, kar so nam po krivici odvzeli.
Med branjem vaše knjige sem bila šokirana. Videti to zgodbo skozi oči nekoga, ki je bil v tej vojni prikrajšan in oškodovan, ni preprosto.
Ne, romanu ljubkovalno pravim zamolčane zgodbe slovenske osamosvojitvene vojne, ker se o preganjanju »južnjakov«, množičnih deportacijah »nepravih« ljudi iz države ter o vdiranju in zasedanju stanovanj vojaških družin ni nikoli govorilo. Težko je sprejeti takšno sliko moderne evropske države, ki o sebi trdi, da je pravna. Zato je roman Okupatorjeva hči zame tako pomemben – ker govori zgodbo z druge strani ogledala.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
