Zgodbe

Država smo mi vsi!

Marija Šelek, marija.selek@jana.si
3. 6. 2024, 19.10
Deli članek:

Sopredsednica Vesne – zelene stranke in njena kandidatka na letošnjih evropskih volitvah je kot nevladnica že pred časom prišla do točke, ko si je morala priznati, da bo treba v politiko. To, da je političarka, ji gre še vedno težko z jezika. Ampak vsi bi morali, predvsem na lokalni ravni, postati bolj politično aktivni. Po njenem mnenju smo preveč zaspani, kar za krize, ki prihajajo, ni dobro. Največje preizkušnje nas šele čakajo, pravi, a ne mara strašenja, saj je to nekaj, kar politikom zelo zameri. Zeleni prehod nam ne bo vzel avtov, drv, nas potisnil v jame in nam podražil elektrike – zeleno in socialna pravičnost namreč ne moreta drug brez drugega.

Šimen Zupančič
Urša Zgojznik, okoljevarstvenica, aktivistka, političarka

Slovenci smo po zaupanju v evropske institucije povsem na repu Evrope, še vedno pa ne razumemo pojma država, je prepričana sogovornica. »Država smo mi! To ne more biti skupek ljudi, ki živi na določenem območju ter je prepuščen vladi in parlamentu, češ da nas bodo oni upravljali. No, ne bodo! Vse se začne lokalno in pri zeleni politiki je tako: deluj lokalno, misli globalno. In prav v naših vsakdanjih življenjih, v lokalnih skupnostih, se politika najbolj izrazi. Tega še ne razumemo najbolje.«

Evropo dojemamo kot nekaj oddaljenega, zdi se nam, da so evropske volitve povsem brez zveze, da na nič v resnici ne vplivamo ... Kaj pa lahko spremenimo?

Za takšno dojemanje nismo krivi samo ljudje, ampak tudi trenutna politična sestava, ki nam doslej tega ni znala razložiti. Veliko več truda, znanja in sredstev je treba vložiti v komunikacijo, da bo tudi Jožetu Novaku iz Slovenskih Goric jasno, kaj ima od Evrope. Če ta gospod malo kmetuje, ima nekaj polj in vinograd, pridemo zelo hitro do tega, da se v resnici večino zakonodaje sprejme v Evropi. In on jo bo moral upoštevati.

Šimen Zupančič
Urša Zgojznik

Kaj konkretno lahko naredite za Slovenijo vi ali vaši strankarski kolegi? Kaj hočete narediti?

Naša prednost je, da nismo del elitnih krogov. Imamo veliko stika z realnostjo in prav to bi radi ohranili – pogovarjajmo se o bistvenem: na primer o hrani, ki očitno ni naša strateška usmeritev. Da bi skrbeli za samooskrbo, zdravo, lokalno pridelavo. Hrana je za nas zelo pomembna, iz česar sledi skrb za kmeta, potrošnika, za njegovo obveščenost. Pri tem se takoj vmeša kapital, vse postane poslovna skrivnost in pri tem je veliko skritega. Zelo mi je blizu tema o zavrženi hrani – po svetu se zavrže tretjina pridelane hrane. Kje to ostane? Ali torej res moramo pridelati vedno več in več (kar nam lahko uspe samo z glifosatom, seveda)? Raje se posvetimo temu, kakšno hrano jemo in koliko je zavržemo. Drugič, ne pozabimo na izborjene pravice, ki so sedaj na tnalu. Pravica do zdravega okolja danes ni več pomembna, ker se interesu industrije takoj uklonimo in celo spremenimo zakonodajo. Pred kapitalom pade tudi tisto, kar je pomembno za skupnost. Tistemu s polno denarnico se ugodi, vse drugo ni pomembno.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 23, 4. junij, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!