»Zadnji dve leti z možem živiva tik nad kanjonom reke Kokre. In ko sem dolge ure sedela za računalnikom in poslušala žuborenje reke, sem si zaželela, da bi svoje delo prenesla v naravo.« Razstavo stripovskih ilustracij, ki prikazujejo življenje škratov v Kranju, se je odločila skombinirati s pravljično potjo v kanjonu reke Kokre. No, želela se je zabavati in k zabavi spodbuditi tudi druge ljudi. Očitno ji je uspelo, saj so projekt, ki naj bi se zaključil aprila, zdaj podaljšali do konca avgusta.
Jorine se že od otroštva navdušuje nad miniaturami. »Najraje sem se igrala s hišicami, ki so bile opremljene do najmanjših podrobnosti. Moja domišljija je ob tem vriskala od veselja.« Ko se je z možem Slovencem, s katerim sta tri leta živela na Nizozemskem, zaradi njegovega domotožja po ljubih domačih gorah preselila v Kranj, ji je bilo kot vsakemu prišleku na začetku težko. Potem pa je na plano pokukal otrok v njej in z domotožjem se je začela spopadati po svoje, umetniško. »Med sprehodi po Kranju in ob kanjonu so se začele rojevati ilustracije. 'S škrati' sem obiskala knjižnico, šli smo tudi v Prešernovo gledališče, se navduševali nad Plečnikovim in vodnjakom na glavnem trgu. Še posebej pa nas je vleklo ob reko.« V kanjonu je ob nenavadnih drevesih, koreninah 'zgradila' šest miniaturnih škratjih hiš, v katere vodijo živo rdeča vrata.
Osnova za nastanek pravljičnih bivališč so bile risbe. Pregledala je svojo zbirko miniatur ter iz žice, filca in gline izdelala škrate, v naravi poiskala materiale za dodatke, od žličk, posod do pultov in stopnic. Osnova škratjih bivališč so stare plastične cevi, da je predmete zaščitila pred vlago. Ko je uredila bivališča, je poiskala luknje v deblih, med koreninami dreves ali kamenjem, jih razširila, vanje vstavila cev, odprtine pa zakrila z mahom, kamenjem, vejicami. In ko je nazadnje bivališča zaprla z živo rdečimi vrati, se je rodila čarovnija.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
