»Kadar se čutim nezaželeno, izginem, izpuhtim v nič.«
Če za borderline oziroma mejno osebnostno motnjo slišite prvič, naj na kratko pojasnimo, da gre za motnjo v osebnostnem delovanju, ki v osebi sproža izrazito čustveno in vedenjsko nestabilnost. Človek s to motnjo drugače doživlja sebe, ljudi in odnose, zanj je značilen črno-bel pogled na svet ter nihanje med ljubeznijo in sovraštvom. V njegovi glavi se vse vrti okoli tega, kako ga dojemajo drugi, zelo ga je strah nesprejetja, in kar je najhujše, tega, da bi ga oseba, na katero je navezan, zapustila. Nejasne situacije v njem vzbudijo dvome, hitro se počuti izdanega, neljubljenega in nezaželenega, kar vodi v tesnobo, napade panike in depresijo. To so izjemno težka obdobja, polna trpljenja, saj se oseba z mejno osebnostno motnjo samovrednoti na podlagi mnenja in odzivov drugih ljudi. Če ni deležna pozornosti, naklonjenosti in pozitivnih signalov, to močno zamaje njeno samopodobo, počuti se majhno, nevidno in ničvredno.
S kako obsežnimi težavami se srečujejo partnerji, starši in otroci oseb z mejno osebnostno motnjo, je mogoče zaslediti na spletnih forumih, kjer so opisana ravnanja oseb z omenjeno motnjo, nasveti, kako v določenih situacijah ravnati, pa tudi topla priporočila, da se je takšnim ljudem najbolje izogniti v velikem loku. Prav slednje je sogovornico Majo spodbudilo, da nam skozi svoj primer predstavi, kako je s kompatibilnim partnerjem ustvarila lepo partnersko razmerje.
Dobrodošli v Majin kaotični svet čustev
Na pogovor sta prišla oba, kar je le še okrepilo Majine besede, da ji Štefan stoji ob strani. Visok moški je, odločen, deluje resno, pa vendar hitro zaznam, kako mehko nastopi ob vsakem, še tako mimobežnem stiku s soprogo. Skrben in pozoren. Pa Maja? Malce negotova, dokler se ni prepričala, da bo zgodba anonimna. Tesno je sedla k možu, on pa je z roko ljubeče segel za njen hrbet. Ko sem izrazila hvaležnost, ker bosta z nami delila tako intimno zgodbo, je Majina napetost vidno popustila.
Kdaj se je začela zavedati, da ima bolj resne težave? »Že leta pred diagnozo. Čutila sem, da doživljam stvari drugače kot drugi. Ampak takrat nisem vedela, kaj mi je in zakaj sem tako odvisna od odzivov drugih ljudi. Vedela sem le to, da nečloveško trpim, je pa res, da sem svojo bolečino vedno skrivala. Nikoli nisem nad drugimi izvajala izbruhov jeze, kot je lahko značilno za to motnjo, sem se pa namesto tega znašala nad seboj. Zelo pogosto,« skloni pogled in razloži, kako je pred leti tako silovito brcnila v peč v kurilnici, da si je zlomila prst. In kaj je v njej sprožilo takšen bes? Oseba, s katero sta se zelo povezali, se ji je začela odtujevati. Takšno je pač življenje, boste rekli. A Maja zavrnitve ni znala sprejeti, žalost se je začela pretakati v jezo, in kar naenkrat je na ljubo osebo začela gledati drugače. »Če sem prej našla 1001 izgovor za njena dejanja, se mi je zatem zdelo, kot da sem odložila rožnata očala in jo videla v pravi luči. Zdelo se mi je noro, kaj vse sem prenašala. V meni je začela rasti jeza, pa tudi želja po maščevanju.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
