Shutterstock

Špinača zagotovo sodi med superživila, čeprav jo nekako podcenjujemo ali pa pozabljamo nanjo. Zato ponovno spoznajmo to rastlino in izkoristimo moč, ki nam jo narava ponuja. Prav zdaj se namreč začenja čas, ko lahko špinačo spet sejemo. Seveda je še zgodaj, tako da jo posejte samo tisti, ki jo imate res radi. Pa vendar: če ne bo prevroče, je čas za setev tu. 

Družina špinačnic ima veliko članov

Verjetno je še vedno najbolj poznana vrtna špinača (Spinacia oleracea). A gre za rastlino, ki v dolgem dnevu cveti, zato je ne moremo pridelovati vse leto. Sorodnici špinače na vrtu sta še blitva in rdeča pesa. Od manj znanih vrtnin pa so sorodnice špinače tudi francoska špinača (vrtna loboda), jagodna špinača in kvinoja. Gre za skupino vrtnin, ki so najbolj občutljive za ozek kolobar. Špinačnice (lobodovke) lahko na isto mesto pridejo najpogosteje vsako peto leto.

Špinača je rastlina kratkega, mrzlega dela leta

Mnogi so že pozabili, da špinačo sejemo samo v kratkem dnevu, to je pozno poleti in zgodaj spomladi. Kot rečeno, dan se je že toliko skrajšal, da bo setev špinače uspela. Sejemo jo vse do konca septembra, v zadnjih letih še v oktobru, v rastlinjaku pa vse do konca oktobra. Glede na vreme v zadnjih letih jo v rastlinjake lahko sejemo že od januarja naprej. Setev je smiselna nekje do začetka aprila. V dolgem, vročem dnevu pa takoj zacveti.

Tisti, ki imate to rastlino resnično radi, boste torej v prihodnjih dneh špinačo posejali prvič letos. Najbolje je, da pod paradižnikom naredite dovolj prostora v zastirki in jo posejete kar tja. Še bolje pa je, da jo podsejemo pod brstični ali listnati ohrovt. S tem bo zemlja pozimi prekrita, kar kapusnicam zelo ustreza.

Pixabay

Nikar je ne gnojite!

Špinača sicer potrebuje hranila, a najpogosteje jih prav zanjo ostaja v zemlji dovolj od prejšnjega posevka. Ker je sposobna iz zemlje potegniti veliko dušika, ki pa ga pogosto zaradi kratkega dneva ne zmore vezati v rastlinsko maso, je znana po tem, da včasih vsebuje preveč nitratov. To se lahko zgodi posebej v rastlinjaku. Zato špinače res ne gnojite. Vsekakor pa vam bo hvaležna za uporabo pripravkov z algami ali rastlinskimi izvlečki. Z njimi posevek zalivajte v stresnem času. Zgodnje setve so še vedno lahko izpostavljene temperaturnim skokom, ki jih špinača ne mara.

Sejemo jo v vrstice, da zemljišče tudi med vegetacijo lažje rahljamo. Med vrsticami naj bo nekje 25 cm razmika. Poletne setve se bodo seveda zaplevelile, zato vam bo setev v vrstice olajšala borbo s pleveli. Še bolje pa je, da vzgojite sadike.

Shutterstock

Lažja je vzgoja iz sadik

Vzgoja sadik zagotavlja boljše pogoje za vznik, manjšo porabo semena, predvsem pa lažje obvladovanje plevelov. Gredice pripravite sočasno, kakor boste sejali špinačo v lončke. Do presajanja bo vzkalilo veliko plevelov, ki jih boste pred presajanjem preprosteje uničili.

Za vzgojo sadik potrebujete lončke premera 3–5 cm. V vsakega posejte od 3 do 5 semenk. Setev samo na rahlo prekrijte z zemljo. Potem jo postavite na toplo (jeseni, spomladi) ali v nekoliko bolj hladen in senčen prostor pozno poleti. Sadike so primerne za presajanje po petih tednih.

Če opazite uši (te bodo težava samo v pomladanskih setvah), lahko potresete po rastlinah pepel, lahko naredite pripravek iz pelina, listov rabarbare ali vratiča, v trgovinah pa najdete tudi nekaj pripravkov, ki vam bodo pomagali. Najpogosteje uporabimo pripravke naravnih piretrinov. Ker znajo biti uši dokaj trdovratne, posebej če ste jih opazili prepozno, ponovite tretiranje trikrat zapored v tridnevnem presledku.

Če želite biti dovolj zgodnji, redno pregledujte posevek. Ko opazite prve mravlje, je že smiselno, posebej če želite uporabiti naravne, domače pripravke, uporabiti pelin, rabarbaro ali vratič. Kaj drugega ob pridelavi špinače ni potrebno. Če ste seveda upoštevali kolobar.

Miša Pušenjak

Dobri in slabi sosedje

Špinača je zelo prijazna vrtnina. Razume se z mnogimi vrtninami. Omenila sem že paradižnik, brstični in listnati ohrovt. Poleg teh rastlin so njeni dobri sosedje bob, brokoli, cvetača, fižol, jajčevec, krompir, ohrovt, pastinak, strniščna repa, redkvica, zelje, listnati ohrovt, kumare, kolerabica, hren, rabarbara, zelena, sladka koruza, azijska listnata zelenjava, koper in koriander.

Ima pa tudi nekaj slabih sosedov: rdeča pesa, motovilec, francoska špinača, blitva, čebula.

A ne pozabite, prijateljstvo med rastlinami velja samo na tisti razdalji, kjer se korenine med seboj stikajo, dotikajo. To pomeni, da na sosednji gredi lahko raste, kar želite.

Profimedia

V jedi jo lahko nadomestimo  z drugimi vrtninami

Špinačo tradicionalno prelijemo z vrelo vodo, zmeljemo in pripravimo kot prilogo nekaterim jedem. Vendar to isto jed lahko naredimo iz listov drugih vrtnin, ki jih pridelujemo vse poletje.

Zagotovo je na prvem mestu blitva ali mangold. To je vrtnina, ki je lahko na vrtu vse leto, saj prezimi. Okus jedi iz blitve je popolnoma enak okusu jedi iz špinače. Tudi blitvo sejemo zdaj ponovno, mlajša bo namreč lažje prezimila. Resnično svetujem, da blitve ne sejete direktno na stalno mesto, ampak vzgojite sadike. Res pa je, da jo lahko posejemo tudi v vrstice 40 cm narazen, mlade rastline pa redčimo tako, da liste uporabimo za navadno solato, kakršno delamo tudi z endivijo, solato ali radičem.

Druga vrtnina, ki je sicer zdaj ne sejemo več, ker je malo pozno, je špinača malabar. Špinača malabar je plezajoča rastlina, zato jo sadimo ob plotu ali pa ji damo oporo, najbolje mrežasto. Lahko pa jo sadimo ob robu visokih gred, kjer bo hitro prekrila stranice in preprečila sončnim žarkom, da bi pregrevali zemljo. Na soncu naredi veliko okusnih, nekoliko bolj mesnatih lističev, ki jih obiramo in pripravimo sproti. Pogosto jih tudi samo na hitro prepražijo v voku in podobnih posodah.

Poleti nam ogromno listne mase da tudi blazinasta novozelandska špinača. Ker je dober sosed paradižniku, jo lahko posejemo (ali posadimo sadike) podenj in je sočasno zastirka.

Kupimo lahko tudi seme jagodne špinače, letos pa sem prvič zasledila tudi sadike zanimive rastline japonske špinače. Imam jo doma, v loncu. Raste lepo, je grmičasta rastlina, ki pa potrebuje oporo. Verjetno bi se na robu visoke grede povesila. Žal še nisem našla časa, da bi jo tudi porezala in pojedla. Zato vam bom o tem, kako se je obnesla, poročala naslednje leto. Raste pa bujno.

Objavljeno v reviji Jana,  št. 33, 19. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.