Miša Pušenjak

Najprej je treba vedeti, kaj smo sploh posadili

Na trgu semen in sadik danes najdemo tudi veliko hibridnih sort. Z njimi ni prav nič narobe, čeprav vas skušajo nekateri vztrajno prepričati o tem. Res pa je, da semena hibridov ni smiselno pobirati. Ali drugače: iz njega bo zraslo nekaj drugega, kakor ste pričakovali. V semenu hibrida je namreč najpogosteje združena dednina dveh največkrat različnih staršev. V prvi generaciji (to je seme, ki ste ga kupili, zato je označeno s F1) vedno dobimo to, za kar je bila sorta vzgojena. V drugi generaciji pa se dedne lastnosti spet razdelijo med potomce čisto po naključnem vzorcu. Zadnjih nekaj let opažam, da je eden izmed staršev pogosto češnjevec, verjetno zato, ker ima zelo močno gensko zasnovo za ustvarjanje grozdov. Zelo veliko rastlin iz semena hibridov ima v naslednjem letu drobne češnjeve plodove. Zato pobirati seme iz plodov, ki jih kupimo v trgovinah, ni smiselno. Pri pobiranju semena paprik in kumar s polic trgovin pa je še ena težava: kali samo seme iz fiziološko dozorelih sadežev. Paprika in kumara morata torej spremeniti barvo že na rastlini. Zelena kumara in bledo rumena ali zelena paprika ne bosta dali uporabnega semena.

Vedno odberemo plodove najlepših, najbolj zdravih rastlin

Druga pomembna naloga je, da ves čas spremljate posevek. Zapomnite si, katere rastline so bile ves čas najbolj zdrave, močne, hitre, najlepše ... Opazujte število plodov in potrebe po hranilih ter bodite vsekakor pozorni na vse nenormalne lastnosti, barve ipd., saj gre lahko za virusne okužbe, ki se prenašajo tudi s semenom. Taka rastlina ni primerna za razmnoževanje naprej. Ker je paradižnik po večini samoprašen, kar pomeni, da se oprašuje s cvetnim prahom iz istega cveta, se lastnosti rastline zelo močno prenašajo naprej. Zagotovo si želite vsako leto odporne, zdrave rastline. Velik del teh lastnosti je deden, torej se prenaša prek potomcev (semena) naprej. Drugi korak v pridelavi lastnega semena je vedno pozitivna odbira, razmnoževanje najlepših, najboljših osebkov. Na srečo pri paradižniku to še ne boli tako hudo kakor pri katerih drugih vrtninah, saj je za povprečno družino po navadi povsem dovolj, da poberemo seme enega ali največ dveh plodov.

Pobiranje semena v tehnološki zrelosti

Ko smo odbrali rastline z najboljšimi lastnostmi, je treba iz njih pobrati seme. Naj vas opozorim, da za seme vedno poberemo prve plodove, vendar je to včasih nekoliko težko. Zakaj, me boste vprašali, saj komaj čakamo prvi domači pridelek. Razlogov je več. Prvi je seveda, da lahko z dosledno odbiro prvih plodov sčasoma pridete do nekoliko bolj zgodnje sorte. Tega vam sicer ne obljubljam zagotovo, a možnost je. Kajti to, kdaj na rastlini dozori prvi plod, ni odvisno samo od genetike, ampak tudi od podnebnih razlogov, ravnanja s sadikami, časa sajenja … Drugi razlog, ki je zelo pomemben za kakovost semena, pa je seveda drugačen. V seme rastlina vedno vlaga veliko energije, ki jo ima sama. Te energije ima mlada rastlina, ki še nima plodov, veliko več kakor pozneje, ko je plodov na pretek. V začetku rasti je rastlina tudi še bolj zdrava, vitalna, s čimer si zagotovimo veliko večjo verjetnost, da se s semenom ne bo v naslednjo generacijo preneslo tudi veliko bolezenskih povzročiteljev. Čeprav gre za samoprašno rastlino, kar pomeni, da bi lahko vzeli seme samo enega plodu, priporočam, da se vendarle vzame seme vsaj z dveh rastlin. Tako boste razmnoževali gensko nekoliko bolj pisan material (nekakšna biotska pestrost, čeprav to seveda ni to). Plod, ki ste ga odbrali, naj bo popolnoma zdrav in tudi popolnoma dozorel, skoraj mehak.

Miša Pušenjak

Potrebna je fermentacija

To, kar je napisano do zdaj, verjetno poznate in se vam zdi logično. Zelo veliko pa vas ne ve, da je za dobro, dolgotrajno in uspešno hranjenje semena potrebna fermentacija. Z njo odstranimo sluz, ki se nabere okoli semena in seme ščiti pred zunanjimi težavami, vendar hkrati tudi zavira kaljenje in krajša življenjsko dobo semena. Kaj je fermentacija? Beseda je zapletena, toda postopek ni nič hudega in zahtevnega. Ko plod odtrgate, ga stisnete v kozarec, tako da iztisnete vse meso, tekočino in z njim seveda tudi seme. Lupino že lahko zavržete. Stisnete vsak plod posebej v poseben kozarec. Kozarec naj bo prozoren, lahko je plastičen ali steklen, lahko pa uporabite tudi prozorne vrečke. Tak kozarec ali vrečko postavite nekam na sonce, na svetlo in predvsem na toplo. Seveda označite, za katero sorto gre, če boste pobirali semena več sort. Naj vas ne moti, če se na vrhu te tekočine nabere kakšna plesen. Včasih se to zgodi. Po nekaj dneh boste opazili, da se je vsebina v kozarcu ločila, na dnu se je nabrala gošča, na vrhu pa tekočina. Kako dolgo bo to trajalo, je težko reči, od tri do sedem dni, odvisno od temperature. Ko se to zgodi, je čas, da seme operete. Najprej odlijte zgornji, tekoči del. Nato dolijte vodo, vse skupaj malo zavrtite, da se seme loči od gošče, in tekočino spet odlijte. Nič hudega ni, če gre s tekočino tudi kakšna semenka. Ta je prazna, slabo kaljiva, najpogosteje brez kalčka. Lahko je tudi bolna. To počnite tako dolgo, da je odlita voda čista. Na koncu vse skupaj precedite. Seme se ne bo več lepilo skupaj, kar je že prva prednost pred tistim, ki ga samo iztisnete iz plodu.

Miša Pušenjak

Za sušenje semena je najbolje uporabiti kavne filter vrečke.

Kar nanje porazdelite seme in ga seveda zelo dobro osušite. Ne pozabite semena spet označiti. Ko je vse skupaj res suho, seme shranite. Nekateri ga zavijejo kar v te vrečice, drugi ga shranijo v novih. Seme je najbolje hraniti v papirju ali blagu; lahko je tudi v posodah, ki se vakuumsko zaprejo, ni pa ga dobro hraniti v plastičnih vrečkah. Zanimivo se mi zdi tudi hranjenje v ovojnicah, posebno tistih z okenci, da lahko seme občasno pregledate. Tako pridelano seme ohrani kaljivost izredno dolgo, tri leta povsem nespremenjeno, pet let odlično, do deset let pa ga brez težav še sejete. Če se torej odločate, da bi pridelovali lastno seme, je paradižnik zagotovo zelo primeren za začetek. A seveda je osnova, da imate na vrtu posajeno sorto, ne seme hibrida.

Objavljeno v reviji Jana,  št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.