Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Povedali ste, da vas ne zanimajo več pojasnila, zakaj je nekdo nekaj naredil. In to zaradi raziskave, ki je pokazala, kako delujejo možgani. Lahko pojasnite?

Proučevali so možgane po kalozotomiji, to pomeni odstranitvi kaloznega korpusa, ki povezuje levo in desno možgansko hemisfero. To naredijo pri nekaterih ljudeh z epileptičnimi motnjami, saj jim tako omilijo težave. Ker so možgani brez povezave zelo posebni, je to zanimivo tudi za psihologe in druge raziskovalce. Na Caltechu v Ameriki so delali najrazličnejše eksperimente, in med drugim so ljudem v eno uho prišepnili, naj gredo zapret vrata. Na drugo uho, tako da prvo ni slišalo, pa so jih vprašali, zakaj so šli zapret vrata. Vsakič je človek povedal neki razlog, med njimi pa nikoli, da so mu to naročili.

Ker druga polovica možganov ni slišala navodila, so naštevali druge razloge: ker je pihalo, ker je gospo zeblo, ker mi je svetila luč … Možgani so si torej v tistem trenutku izmislili razlog, ki ni imel nobene povezave s stvarnostjo. Znanstveniki so izvajali še druge eksperimente, ki so zamajali celo naše pojmovanje zavesti. V enem izmed njih so levi in desni roki oziroma levi in desni možganski polobli posebej naročili, naj pokažeta svojo najljubšo barvo. In je leva roka pokazala drugo barvo kot desna. Med drugim so predpostavljali, da v telesu lahko živita dve različni obliki zavesti. S tem se je odprlo vprašanje ne samo glede razlage naših preteklih dejanj, ampak tudi, kaj pomeni zavest in kje je prisotna.

Slovenija

Življenje po poskusu samomora: Čutila sem razsvetljenje in življenje

Možgani torej kot pogovorni robot z umetno inteligenco izbirajo odgovor, ki se jim zdi najustreznejši. Ali to pomeni, da mož, ki ga je žena ujela pri varanju, resnično ne ve, zakaj jo je prevaral, in jo v resnici še vedno ljubi, če tako trdi?

Lahko mu verjamemo, da takrat, ko to govori, najverjetneje ne ve, zakaj je to naredil. Če bi ga zasačili pri dejanju, bi verjetno rekel, ker mi prija. To je še najboljši približek razlogu, da človek naredi nekaj takega. Ljudi ni najbolj realno soditi po njihovih namenih, ampak bolje po dejanjih. V osnovi smo nagnjeni k temu, da sebe sodimo po namenih, ker v okviru naših notranjih zgodb zvenijo najbolj logično, druge pa po dejanjih. V dejanjih lahko vidimo, kdo ta oseba zares je. Če samo razmišljam o tem, da bom nekomu pomagal, pa nikoli nikomur ne pomagam, nisem človek, ki pomaga, ampak sem človek, ki premišljuje. Prav tako človeka nima pravega smisla spraševati, zakaj je v preteklosti nekaj naredil, razen če mu želimo pomagati sestaviti zanimivo zgodbo. Lahko pa vemo, da je nekaj naredil, in potem iz situacije, iz njegove preteklosti, iz njegovih motivov sestavimo zadovoljivo zgodbo zase.

Vedno se mi je zdelo zanimivo, da večina hudo obsoja prešuštnike, ko pa sami varajo, razlagajo, da je šlo za veliko zaljubljenost. Očitno možgani res poskrbijo, da smo do sebe prizanesljivejši?

Običajno bomo sebe obsojali celo bolj kot druge. Druga stvar so izgovori iz sramu. Na večje notranje obsojanje kaže eksperiment z Univerze Cornell, ki je bil opravljen pred slabim desetletjem. Neznance so dali v prostor po dva skupaj in jim naročili, naj se pogovarjajo. Dali so jim osnovna, včasih tudi globoka vprašanja, da so jih usmerili. Po nekaj minutah pogovora so vsakega posebej vprašali, koliko so bili po njihovi oceni všeč drugi osebi in koliko je bila ta oseba všeč njim. Vsi brez izjeme so ocenili, da so imeli drugo osebo raje kot ona njih; oba hkrati sta mislila, da ga druga oseba bolj obsoja in opaža njegove napake. Tako je prav zato, ker sebi postavljamo močnejšega notranjega kritika, kot ga imamo do drugih. Sami smo pozorni na vse svoje »napake«, na katere so nas kadarkoli opozorili drugi, in tudi na tiste, ki jih opažamo sami, za katere drugi morda sploh ne vedo. Nekateri svojega notranjega kritika med popravljanjem napak tudi dobronamerno izrazijo navzven. To vidimo pri ljudeh, ki so se bili sposobni z disciplino poriniti prek roba, recimo pri ekstremnih športnikih, ki se začnejo dreti na druge, da bi jih motivirali. Samo predstavljajte si, kako mora biti šele v vas, če že navzven izražate tako intenzivno silo!

Slovenija

Najhujši morilci in posiljevalci pridejo k psihiatru Miranu Pustoslemšku

Kako pa je z notranjo kritiko pri narcisih ali psihopatih?

Pri eni različici narcistične motnje, ranljivem narcizmu, je notranja kritika pogosto še močnejša, katastrofična. Hkrati je tudi pogosteje izražena navzven in je znotraj bolj gluh odmev. Ljudje, ki izražajo ranljivo narcistično vedenje, imajo zelo krhko samopodobo in potrebujejo nenehno dokazovanje svoje superiornosti. To je ključno za potrditev njihovega obstoja, saj jim sicer neprestano preti občutek nepomembnosti, nevrednosti, neobstoja. Pri njih navzven obstaja samo skrajnost: ali sem najpomembnejši ali pa nisem pomemben. Torej sem najpomembnejši. Narcizem je kompleksna lastnost, saj gre za skupek obrambnih mehanizmov, ki povzročajo vedenje, ki ga ima družba v ekstremnih primerih za patološko. K tem vedenjem spadajo tudi manipuliranje, mračenje, razna agresivna vedenja. Mnogo teh lahko pojasni, da imamo opravka s trpečim človekom, ki ima občutek, da se povsod bori za svoj obstoj. Naj dodam, da obstajajo tudi narcisi, ki imajo nižje stopnje nevroticizma in niso ranljivi na tak način.

Mateja J. Potočnik

Torej si narcis zaradi svoje stiske dovoli, da je do drugih sovražen, toksičen?

Ljudje si v hudi stiski dovolimo boriti za preživetje. Razumljivo, saj imam implicitno notranje dovoljenje, da se »samo branim«. Zadnje čase se pogosto ukvarjamo z različnim ideološkim ekstremizmom, kjer je vedenje zelo podobno, podobna pa je tudi razlaga: vsi, ki niso v moji skupini, so slabši od mene, celo zli! Tem drugim lahko pripišem vse, kar je slabo na svetu, sebi oziroma svoji skupini pa vzdrževanje vsega, kar je dobro na njem. S tem si lahko upravičim izjemno nečloveška dejanja, ker jih izvajam proti zlim osebam, ki se borijo proti nam, dobrim, za prevlado zla v svetu. Ni težko biti nečloveški do bitij, ki jih ne vidimo kot ljudi.

Si Izraelci na ta način opravičujejo svoja dejanja v Gazi?

Mislim, da je neka stopnja razčlovečenja prisotna kjerkoli, kjer ljudje ljudem načrtno jemljejo življenja. Če hočemo ljudi pripraviti do tega, da strastno in brez slabe vesti ubijajo druge, je te druge najprej treba razčlovečiti oziroma jih narediti neizpodbitno slabe, da upravičimo to, da si zaslužijo smrt. To je popolnoma naraven mehanizem in posledično na obeh straneh konflikta realen; ljudje smo drugim ljudem lahko najnevarnejši plenilec.

Veliko ljudi si danes pri težkih čustvih pomaga z zdravili. Je to dobra rešitev ali zdravila le malo odložijo krizo?

Farmakološka pomoč je tukaj z razlogom. Ljudje gremo po zdravniško pomoč, ko čutimo bolečine, ki jih ne moremo več prenašati. Podobno je pri duševnih stiskah in motnjah. V hudi bolečini in trpljenju pa se le redki posamezniki lahko normalno odzivajo na okolje in komunikacijo. Kadar nekdo tega ni sposoben, je zelo dobrodošlo, da imamo kemična orodja, da ga spravimo v okno tolerance in se lahko potem z njim normalno pogovarjamo, izvajamo terapijo … Hkrati obstajajo sistemski dejavniki in človeške napake, ki izpodbijajo zaupanje javnosti v rigorozno preverjene in delujoče metode pomoči.

Dogajajo se napačne ali prehitre diagnoze na podlagi slabih ali napačnih anamnestičnih podatkov. Pri antidepresivih je običajna pot taka, da se najprej uporabi enega, da vidijo, ali deluje in kakšni bodo stranski učinki, potem pa zdravilo po potrebi zamenjajo, lahko tudi večkrat, saj je odziv odvisen od telesa vsakega posameznika. Ne nazadnje zdravnik pogosto preprosto nima dovolj časa ali potrpljenja, da bi razložil, kako ta kompleksna zadeva deluje. Razlaga je hitra, pogosto površna, in če nisi v tistem trenutku res pozoren, mogoče tudi malo farmakološko podkovan, boš to težko razumel. Ob takem tempu se pri zdravniku ne boš počutil slišanega, kar lahko vodi do izgube zaupanja v zdravstveni sistem. Ob tem moram še enkrat poudariti, da sem absolutno podpornik farmakoloških načinov uravnavanja in zdravljenja psiholoških in fizioloških stanj.

Ali recimo smrt starša lažje predelaš, če jemlješ pomirjevala, ali bo žalost prisotna tudi, ko zdravil ne boš več jemal?

Farmakološko pomagalo ti lahko olajša prebroditi najintenzivnejši del boleče situacije. Majhna verjetnost pa je, da jo boš zares predelal čisto sam od sebe. Morda bi to uspelo v tandemu s kakšnim zdravilom, ki so trenutno še v povojih in izvirajo v psihedeličnih snoveh; ta zdravila med drugim kažejo zelo obetavne znake fizičnega povišanja plastičnosti možganov. To pomeni, da omogočajo možganom, da lažje ustvarjajo nove povezave, se učijo, so radovedni.

Dokler te možnosti nimamo, je priporočljivo, da v času kemičnega uravnavanja intenzivnih čustev ali morebitnih motenj v zaznavanju ob pomoči usposobljenega strokovnjaka naučimo predelovati to čustvo, da takrat, ko končamo farmakološko terapijo, ne pademo nazaj v globoko stisko in moramo potem spet po kemično pomoč ... V zelo intenzivni stiski se praktično ne moremo učiti ničesar novega, ker smo duševno zelo ozki in rigidni. V času, ko za regulacijo čustev uporabljamo zunanja kemična orodja, moramo nujno ob strokovni pomoči razvijati tudi sposobnost notranje regulacije čustev in psihološko prožnost.

revija Jana