Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: Klavidja Rupar Vuga

Število samomorov pri nas se je v zadnjih dvajsetih letih pomembno zmanjšalo. Količnik samomora (število umrlih na 100.000 prebivalcev) je s približno trideset v osemdesetih padel na manj kot dvajset v zadnjih letih. Kljub ugodnim trendom pa je Slovenija po statistiki še vedno nad evropskim in svetovnim povprečjem, čeprav ni več na vrhu lestvice. A včasih se konča tudi srečno. Objavljamo resnično zgodbo ženske, ki je po poskusu samomora polno zaživela.

Sedemintridesetletna Maja je že dvakrat poskusila narediti samomor, prvič pri devetih letih zaradi zlorab, drugič pri štiriindvajsetih, ker je povsem izgubila smisel življenja. »Ni se zgodil neki prelom, preprosto nisem več videla smisla živeti. Že dlje imam težave v duševnem zdravju in že več let psihološko pomoč, vendar se nikoli nisem zdravila za določeno bolezen, ker psihiatri ne morejo postaviti pravilne diagnoze,« pove. Poskus samomora ni uspel, saj so jo rešili. Eno noč je bila v komi. »Spomnim se samo, da so me pripeljali v bolnišnico, potem pa nič več. Naslednji dan sem se zbudila z metuljčkom v roki in elektrodami.«

Egocentriki

 Ko se je zbudila, ni čutila obupa, temveč razsvetljenje in življenje. »Psihiatrinja mi je rekla, da sem si s tem naredila terapijo. Potem me niso poslali na nobeno posebno zdravljenje, in ker sem delovala normalno, so me spustili domov. Po tem dogodku sem začela drugače gledati na življenje, vendar o poskusu samomora ne govorim. Tokrat pa sem se odločila spregovoriti, čeprav anonimno. Takrat bi rekla, da se mi je malo zmešalo, a danes vem, da je življenje minljivo in ga je treba izživeti. Nisem več samomorilna in to vidim samo kot dodatno izkušnjo v življenju, počasi celo pozabljam nanjo. Še vedno pa redno obiskujem psihiatra in imam psihološko pomoč.«

Maja si želi svojo zgodbo povedati prav zato, ker se ji zdi, da se še vedno premalo ozavešča in govori o tako težkih temah, kot je samomor. »Želim si, da bi bilo takšnih člankov več. Družbo bi morala biti bolj sočutna, empatična in odprta. Slovenci smo egocentriki, ki radi sodimo druge, zato pa je tako veliko psihičnega in čustvenega napora. Namesto da dobiš podporo, si deležen linča, zaradi česar se počutiš še bolj na dnu.«

Predvsem si želi, da bi bil sistem učinkovitejši, in meni, da so psihiatri premalo podkovani. »Psihiatrinja mi je pojasnila, da kot zdravnica ne more izvajati psihoterapije, lahko pa mi predpiše tablete ali me, če je stanje zelo hudo, pošlje na odprti oddelek psihiatrije. Na žalost sta naš sistem in okolica še vedno tako zelo zaprta, da se ljudi z duševnimi težavami preveč stigmatizira in  obravnava kot kriminalce. Zato tudi razumem, da si nekateri ne želijo poiskati pomoči, saj jih je strah, kaj bodo drugi mislili o tem. Zaradi poskusov samomora sem omejena tudi pri iskanju zaposlitve, saj to piše v moji zdravniški kartoteki. Na tem področju bi se dalo narediti precej precej več.«

Pigac

Najbolj ranljivi so starejši moški

Zaradi samomora umre največ moških, starih med 40. in 60. letom. »Pri moških je približno od trikrat do štirikrat več smrti kot pri ženskah. Dinamika samomorilnega vedenja je pri moških in ženskah nekoliko različna – moški pogosteje umrejo, medtem ko je pri ženskah več poskusov samomora,« pove dr. Vita Poštuvan, univerzitetna diplomirana psihologinja in redna profesorica s Centra za raziskovanje samomora (UP IAM), kjer izvajajo različne aktivnosti za preprečevanje samomorilnega vedenja. V okviru projekta A(se) štekaš? skupaj z dijaki, starši, učitelji izvajajo aktivnosti tudi v primeru smrti. »Na eni strani izvajamo univerzalno preventivo, torej smo v stiku s posamezniki, pri  katerih ni znakov, v nekaterih projektih pa je naše delo usmerjeno tudi na tiste, kjer je stiska že izrazita in gre za bolj selektivno oz. indicirano preventivo. Vstopamo pa tudi v podporo ob primeru hudega poskusa samomora mladostnika ali celo smrti. Mladi so namreč posebna skupina – nimajo tako visokega količnika samomora, vendar pa je ta eden izmed treh najpogostejših vzrokov smrti pri njih. Zato se res trudimo pri preprečevanju.«

Novice

Umetna inteligenca ga je spodbujala k samomoru

Najboljši izhod?

»Težko rečemo, da je samomor zelo impulzivne narave,« pravi dr. Poštuvan. »Gre za odločitev o življenju in smrti in večina ljudi o tem razmišlja že vsaj nekaj časa pred poskusom. Tu se prepletajo dejavniki tveganja tako na ravni posameznika kot na ravni njegovih odnosov, odnosov v skupnosti in tudi dogajanja v službi. Če vprašate posameznike, ki so poskušali umreti, največkrat rečejo, da niso videli druge rešitve. Samomor se jim je zdel najboljši izhod iz stiske oziroma problema, ki ga drugače niso znali rešiti.«

Pogosto pa znaki lahko kljub vsemu ostanejo  prezrti. Včasih šele za nazaj razumemo, kako je nekdo doživljal stisko in jo izkazoval. »Previdni moramo biti, ko opazimo, da se oseba spreminja, zapira vase, ne uživa več v aktivnostih, v katerih je prej zelo, je razdražljiva, ne skrbi več zase, morda celo reče, ‘kmalu me ne bo več’ ali kaj podobnega. Največji sprožitelji so velike izgube – osebe, službe, finančnega položaja, zdravja. Ali pa simbolične izgube, denimo izguba statusnega simbola.«

revija Jana