Bralni užitki: Življenje je nenehno rojevanje samega sebe
»Ko živimo za drugega, svoja dejanja in misli obsesivno usmerjamo v njegove potrebe, pri čemer zanemarjamo lastne želje.«
To knjigo sem naključno odprla nekje na prvi tretjini. Mislila sem jo prelistati, ker sem se želela posvetiti neki drugi. Pred tem sem se malce smilila sama sebi, ker se mi je zdelo, da preveč delam za druge, tudi pišem in berem o drugih. Bilo je ob poznem zajtrku, ko sem se na strani, kjer poglavje nosi naslov Življenje za drugega, že po prvih nekaj stavkih ozirala za svinčnikom, da bi lahko podčrtala prvi stavek: »Ko živimo za drugega, svoja dejanja in misli obsesivno usmerjamo v njegove potrebe, pri čemer zanemarjamo lastne želje.«
Preberem, da to škoduje samozavesti. In če je ni, se zgodi, kot ugotavlja avtor, da sprašujemo kar naprej druge za potrditev, celo neznance na družbenih omrežjih, kaj bi naredili na našem mestu. In takšno življenje izčrpava, izvem.
Sindrom pridnega otroka
Listam naprej. Naslednje poglavje nosi naslov Požrtvovalno življenje. V tem poglavju se bodo našli tisti, ki radi izpolnjujejo pričakovanja drugih: »Ni pomembno, kaj mislim in kaj si želim, pomembno je le, da se žrtvujem za druge.« To je najbrž tudi zelo naporno. To so ljudje, piše avtor, s sindromom pridnega otroka. Gre za »toksičen življenjski vzorec, ki temelji na prepričanju, da s postavljanjem meja ali izražanjem želja sprožamo konflikt, ki bi lahko ogrozil odnos.« Se mi kar prikazujejo prizori, ko se tudi sama raje predam, da se izognem konfliktu. A pogosteje se moramo vprašati, kaj si jaz želim, in ne, kaj si oni drugi.
Fino je, ko se pojavi avtor, ki zna na novo ubesediti človeške lastnosti, čustva. Pomaga, da prepoznamo vzorce, ki jih nezavedno ponavljamo, se vrtimo v krogu, pa ne najdemo ključa. Kdo sploh sem? Materialistka, hedonistka, živim v strahu, sem žrtev, živim rutinsko ali si upam tvegati, znam uživati življenje, živim svoj polni potencial? Morda mislim, da ja, pa kaj preberem in vidim, da še ne, da je mogoče še več. Tokrat izvem, kako pomembna je igra. Vse več avtorjev poudarja, da se je treba v življenju kar naprej igrati. Še Friedrich Nietzsche je rekel: »Uživaj življenje, to ni vaja.« Ni vaja, se z vsakim dnem, če radi beremo knjige, morda še toliko bolj, zavedamo. Čas beži. Imamo eno samo življenje.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 20. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
