Osebni arhiv

»Vsak dan, ko prestopim prag sirotišnice, me zadene resničnost, ki jo je težko ubesediti. Otroci – najmlajši, najranljivejši – živijo v razmerah, ki si jih je težko predstavljati. Stvarnost je kruta: dokler ni stanje smrtno nevarno, otrok ne more k zdravniku,« je del zapisa, s katerim je Kaja Rukav iz Dornave predramila splet. Ko sta se s sestro Marušo podali med prostovoljke, sta razumeli, da bodo razmere v Afriki težke, pa vendar nista zares vedeli, v kaj se podajata. Soočenje je bilo boleče, surovo. »Kot bi te nekdo postavil pred ogledalo sveta, ki ga prej sploh nisi znal videti. Revščina, pomanjkanje, nizek standard … vse to te zadene kot hladna prha. A hkrati se zgodi nekaj drugega: življenje tukaj se začne mehčati v tvojem pogledu.« 

Medtem ko je nastajal tale prispevek, je bila Maruša že doma v Sloveniji, Kaja pa je s siroto v naročju trepetala v gambijski bolnišnici. S stikom sva imeli nekaj težav, kadar dežuje, imajo nekajurne električne izpade. Njuna izkušnja je boleča, a jima je hkrati odprla srce in zlezla pod kožo, kjer bo ostala za vedno. »To je lekcija, ki bi jo moral doživeti vsak človek zahodnega sveta,« pravi Kaja.

Osebni arhiv

Greš pomagat drugim, a največ prejmeš sam

Sestri Rukav sta prijetni mladi ženski velikega srca in raziskovalnega duha. Kaja je svetovalna delavka v osnovni šoli, sicer pa profesorica pedagogike in sociologije, Maruša pa študentka farmacije. To poletje sta se preko društva Za otroke sveta odpravili v Afriko, k čemur ju je privabil program Potuj kot prostovoljec.

»Do Gambije me je vleklo srce – brez razlage, brez dvomov. V sebi sem nosila željo, da naredim nekaj res dragocenega, da nekomu vsaj malo polepšam dan in mu dam občutek, da ni sam. Da pomagam,« razloži Maruša, ki je k zamisli pritegnila tudi sestro. In tako je padla odločitev: »Greva skupaj. Danes vem, da je bila to ena najlepših odločitev, ki jo je življenje postavilo pred naju,« je hvaležna Kaja.

Dekleti sta načrtovali, da bosta ostali tri tedne, a se je obrnilo drugače. Ko si enkrat tam, čas izgubi pomen, pravita. »Gambija je drugačna, preprosto zleze pod kožo. Otroški nasmehi, toplina ljudi, ki kljub skromnim razmeram vedno najdejo razlog za veselje, in barve, ki tu utripajo drugače. Prideš z mislijo, da boš ti pomagal drugim – a hitro spoznaš, da največ prejmeš sam. Gambija iz tebe naredi boljšega človeka, ti pokaže razsežnosti srca, ki jih prej sploh nisi poznal. Zato sva obe podaljšali – Maruša za en teden, jaz pa še precej dlje,« pripoveduje Kaja.

Osebni arhiv

Ko srce poči

Maruša, ki je delala v bolnišnici in laboratoriju, priznava, da si ni predstavljala, koliko notranje moči in psihične pripravljenosti bo v resnici potrebovala. »Že prve dni je bilo šokantno, saj si ne moreš predstavljati, kako hudo je, dokler nisi tam. Najbolj me je pretreslo, da ljudje, ki imajo sami tako malo, vseeno na vsak način skušajo pomagati drugim. In potem so tu tisti, ki so pomoči najbolj potrebni, pa je zaradi pomanjkanja sredstev ne dobijo. Te zgodbe ostanejo globoko v tebi.«

Še posebej so ju ganili otroci, ki živijo v sirotišnici. »Ob tistih ročicah, ki so se stegovale proti meni, se mi je srce v trenutku preprosto razširilo. Takrat sem začutila, da bom odslej vsak objem, vsak nasmeh teh otrok nosila v sebi kot največje darilo,« opiše občutke Kaja. Življenje med zidovi sirotišnice se je globoko dotaknilo tudi Maruše. »Bolelo me je, ko sem slišala njihove zgodbe. To so trenutki, ko ti poka srce.«

Sirotišnica

Zgodbe, ki jih otroci prinesejo v sirotišnico, so res težke. »Nekatere otroke najdejo zapuščene na ulicah, druge pustijo starši, ki jih zaradi revščine, bolezni ali drugih razlogov ne zmorejo več imeti ob sebi. Nekateri so odvzeti staršem zaradi različnih razlogov (droge, prostitucija, kriminal). Velikokrat so to dojenčki, stari le nekaj tednov – tako krhki, a že zaznamovani z izgubo,« razlaga Kaja in nadaljuje, da zanje v sirotišnici noč in dan skrbijo delavke in medicinske sestre. Da slednjih ni veliko, pove, a se trudijo po najboljših močeh. »To niso idealne razmere, pogosto jim primanjkuje znanja, opreme, zdravil in sredstev.« Kljub temu pa je poskrbljeno za osnovno oskrbo – otroci dobijo hrano, obleko in posteljo. Kaj pa ljubezen? Zanjo pogosto poskrbijo prav prostovoljci. »Mi smo tisti dodatni par rok, ki otroke pestuje, objema, jim daje ljubezen, ki so je bili do tedaj v večini prikrajšani. Morda si mislimo, da so to majhne stvari – objem, nasmeh, nežen dotik. A prav to so trenutki, v katerih otrok prvič začuti, da je vreden, da je nekdo tam zanj.«

Jasmina Kozin

Bolni, nemočni, a z nasmehom na obrazu

Za te nesrečne dušice pa se prava bitka začne, ko zbolijo. Dokler njihovo stanje ni smrtno nevarno, namreč ne dobijo zdravniške pomoči. V sirotišnici skrbijo zanje z vsem, kar imajo, žal jim je pri tem najpogosteje v pomoč le neusahljiva volja, da bi olajšali bolečino. »Ko je sistem tako šibek, tako poln lukenj, ostane le človek. Včasih je edino, kar lahko ponudijo, topla odeja, nekaj kapljic sirupa, dotik. A v svetu, kjer otrok ne pozna topline domačega naročja, je že to največ, kar lahko prejme,« opiše Kaja, hvaležna, da kljub težkim razmeram smrti otrok niso tako zelo pogoste. »A ko se zgodijo, kot nož zarežejo v srce. Težko je sprejeti, da življenje drobcenega bitja, ki se je komaj začelo, ugasne tako hitro. Še težje pa je, ker veš, da razlogi pogosto niso veliki, temveč nekaj, kar bi bilo drugje zlahka rešljivo. A Gambija me je naučila še nečesa – da so ti otroci neverjetno odporni. Njihova moč in borbenost presežeta vse, kar sem si lahko predstavljala. Prag bolečine, ki ga premorejo, je nepredstavljiv. Včasih gledaš otroka, ki se bori z vročino, težkim dihanjem ali lakoto, pa ima kljub temu na obrazu nasmeh.«

Zgodbe, ki te zlomijo

Kajo je najbolj zaznamovala zgodba treh dojenčkov, ki so jih našli na ulici. »Vsi trije so bili zapuščeni – premočeni od dežja, stari le nekaj tednov. Drobceni, krhki, brez glasu, ki bi lahko prosil za pomoč.«

Dečkom zdaj pomagajo z medicinsko oskrbo, vsi namreč zrejo smrti v oči. »Prvi izmed njih se bori s pljučnico in komaj diha, a kljub temu se na obrazu včasih prikaže nasmeh kot tih opomin, da življenje še ni reklo zadnje besede. Drugi ima bolno srce – vsak njegov vdih je bitka, a v njegovih očeh žari neverjetna volja do življenja. Tretji pa je hudo podhranjen, telo šibko, a srce še vedno bije – kot da bi samo življenje vztrajalo zanj, čeprav ga je svet zavrgel. Te zgodbe te zlomijo. Ne le zato, ker vidiš, koliko trpljenja lahko doživi otrok, še preden spregovori svojo prvo besedo, ampak zato, ker se zaveš, kako tanko je tukaj ravnovesje med življenjem in smrtjo. In vendar – prav ti trije fantki so mi dali največ upanja. Pokazali so mi, da je v vsakem človeku moč, ki presega okoliščine. Da se lahko nasmeh rodi tudi sredi bolečine. Da srce lahko vztraja, tudi ko je telo na robu.«

V takšnih trenutkih se prostovoljec zave, kako dragoceno odločitev je sprejel, ko je zapustil udobje doma. »Ko držiš v naročju bitje, ki je bilo še pred tedni prepuščeno ulici, in mu danes lahko daš zdravilo, tolažbo, objem – takrat razumeš, da prostovoljstvo ni zaman. Ni res, da so dejanja premajhna. Morda ne morem spremeniti njihove preteklosti. Morda jim ne morem obljubiti brezskrbne prihodnosti. Lahko pa jim dam toplino, bližino, ljubezen in možnost, da zjutraj znova odprejo oči.«

Osebni arhiv

Urša in Jasmina, srce in duša poslanstva

Biti prostovoljec ni preprosto. Kaja razloži, da je najtežje, ko stojiš pred otrokom, ki nujno potrebuje pomoč, pa veš, da sredstev pač ni. »Takrat se ti para srce, saj bi dal vse, da bi mu olajšal bolečino, pa stvarnost tega ne dovoli. To so trenutki, ko se počutiš nemočnega in se vprašaš, zakaj svet dopušča, da prav otroci nosijo najtežja bremena.«

Prav v teh trenutkih je prostovoljcem v veliko oporo društvo Za otroke sveta, zlasti pa vodji Urša Faal in Jasmina Kozinc. Slednji sta v njihovih očeh srce in duša poslanstva, saj jim s svojo srčnostjo, dolgoletnimi izkušnjami in predanostjo kažeta pot tudi takrat, ko se zdi, da je ni več. »Sta kot svetilnika, ki usmerjata, varno zavetje, ki naju drži pokonci, ko bi najraje obupali. Njuna predanost, ljubezen do otrok in vztrajnost dokazujejo, da lahko človek s čistim srcem resnično spreminja svet. Zato naj bo na tem mestu iskrena in srčna zahvala za vse trenutke, podporo in srčnost, ki jo vlagata v program, in za vse, kar počneta – za druge in tudi za nas prostovoljce. Brez njiju bi marsikatera zamisel ostala neuresničena.«

Shutterstock

Razlike med Slovenijo in Gambijo

Spoznavanje življenja v Gambiji je v sestrah prebudilo hvaležnost za vse, kar imata doma. To spoznanje bi si želeli tudi za druge. »Želim si, da bi ljudje doma začeli bolj ceniti to, kar imamo. Na tem koncu sveta bi marsikateri otrok ali odrasel dal vse, samo da bi imel priložnost živeti v takšnem okolju, kot ga imamo mi – z dostopom do hrane, čiste vode, zdravstva in šolanja. Resnično ne dojemamo, kako veliko imamo in kako dragoceno je to, kar je nam samoumevno. Zato bi rada, da se prebudimo iz nenehnih pritoževanj in začnemo živeti hvaležno,« poudari Maruša, medtem ko se Kaja ozre po obrazih, ki so obsijani z nasmehom kljub nepredstavljivo težkem vsakdanu.

A otroci v Gambiji znajo biti srečni kljub pomanjkanju. »Znajo se igrati, skupaj odpravljati težave in še vedno ohranjajo vrednote, ki jih mi na Zahodu vse prehitro izgubljamo. V enem trenutku so solze in prepir, v naslednjem pa že smeh in objem. Ganilo me je, ko sem videla, kako starejši otroci skrbijo za mlajše – ko jim pomagajo pri malici, ko fantje brez zadrege priskočijo na pomoč pri previjanju. Ti prizori pokažejo, da za pristno srečo ne potrebuješ veliko materialnega – dovolj so bližina, toplina, skupnost.«

In morda je prav to največja lekcija, ki bi jo morali odnesti domov, ugotavlja. »Da si srečo gradimo drug z drugim, ne s stvarmi. Da so odnosi, medsebojna povezanost, skrb in ljubezen tisto, kar šteje. Če bi znali ohraniti te vrednote tudi pri nas, bi bili kot družba veliko bolj izpolnjeni in resnično srečni.«

Spremenjeni za vedno

Maruša po vrnitvi domov ugotavlja, da na svet ne bo nikoli več gledala enako. Izkušnja ji je odprla oči in srce ter ji pokazala razsežnosti življenja, ki si jih prej niti predstavljati ni znala. »Spoznala sem ljudi, ki živijo v nemogočih razmerah, pa so polni pristnosti, iskrenosti, topline in ljubezni. Naučili so me, kaj pomeni hvaležnost, kaj pomeni resnična človečnost. To je darilo, ki ga bom nosila s seboj vse življenje.« Kaja ve, da se bo vračala. »Želim si, da bi domov odnesla te občutke, ki jih tukaj vsakodnevno čutim – pristno srečo, hvaležnost in iskrenost do sebe.«

Postani prostovoljec

Bi tudi vi želeli postati prostovoljec in se podati na pot v Gambijo? »Če vas srce kliče, mu prisluhnite,« sta si edini sestri, ki vse, ki o tem razmišljate, vabita, da se seznanite s programom Potuj kot prostovoljec. »V sirotišnici in vrtcu so prostovoljci resnično nujno potrebni, obstaja pa tudi veliko priložnosti za študijske obiske. Ne razmišljajte predolgo – samo pojdite. Ker ne boste spremenili le sveta nekoga drugega, spremenili boste tudi svojega. Ali kot pravi geslo Društva za otroke sveta: 'Začne se pri meni, začne se pri tebi.'«

revija Jana