Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Če svojega otroka obravnavate kot odraslega, še preden to dejansko postane, ker mislite, da mu s tem izkazujete spoštovanje in naklonjenost, delate veliko napako, v knjigi Razpad starševstva (založba Primus) opozarja mednarodno priznani avtor in eden vodilnih ameriških zdravnikov Leonard Sax, dr. med. Naraščajoče debelost, depresijo in tesnobo povezuje z dejstvom, da se starši odpovedujejo svoji avtoriteti.

Če starš otroka prehitro obravnava kot odraslega, mu škodi, je prepričan strokovnjak. S tem se namreč odpove svoji avtoriteti, posledica pa so otroci, ki nimajo jasnega občutka za prav in narobe, jim primanjkuje discipline in ki usmeritev iščejo pri vrstnikih ter na spletu. Sax kot družinski zdravnik in psiholog na podlagi skoraj tridesetletnih izkušenj in številnih pogovorov s starši, otroki ter učitelji staršem priporoča, naj ponovno vzpostavijo avtoriteto. Kako? Z omejevanjem časa pred zasloni, spodbujanjem boljših navad pri družinskih obrokih in privzgajanjem skromnosti ter širšega pogleda na svet. S tem ne boste ogrozili svojega odnosa z otrokom, čeprav se vam bo morda na trenutke zdelo tako, temveč ga boste dolgoročno okrepili.

Odnosi

Permisivna vzgoja ni bližnjica – je naporna in dolgotrajna pot

Kdo je tukaj šef

»Eno največjih protislovij pri današnji vzgoji je, da v otroke vlagamo več časa in denarja kot kadarkoli prej, rezultati pa so v številnih pogledih kvečjemu slabši,« v knjigi zapiše avtor, ki ne skopari niti s primeri iz vsakdanje prakse, ko starši vlogo šefa v družini brez pomisleka predajo otroku. Ne more pozabiti šestletne deklice, ki jo je mama pripeljala v njegovo ordinacijo z visoko vročino in hudo bolečim grlom. Ko jo je prosil, naj odpre usta, da ji lahko pregleda grlo, je punčka stisnila ustnice skupaj. Pogledal je mamo, da bi ona prepričala hčer, naj vendarle odpre usta, ona pa je zdravniku zabrusila: »Njeno telo, njena odločitev.«  

»To je sicer skrajni primer tega, ko nekdo misli, da je dober starš, če otrokom prepušča odločanje v skoraj vseh okoliščinah, tudi tistih, v katerih so starši imeli še do nedavnega absolutno glavno besedo. Precej več je staršev, ki vedo, da bi morali vzpostaviti meje in vztrajati pri njih, a tega ne delajo in niso povsem prepričani, kako naj sploh ravnajo.« Otroci so čedalje bolj nagnjeni k anksioznosti, depresiji in motnji pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), so težji in v slabši fizični kondiciji kot kadakoli prej, opaža strokovnjak, ki vse to pripisuje prav pomanjkanju avtoritete in kulturi nespoštovanja, ki se navsezadnje kaže tudi širše in celo v političnih dialogih. Kdor želi pomagati svojemu otroku v  čedalje bolj zapletenem svetu, bo moral znova prijeti za krmilo avtoritete. Ne zato, ker želi otroku dokazovati svojo prevlado, temveč zato, ker je to dobro zanj.

Kako si priden, ker me ne ubogaš

Še en primer iz zdravnikove prakse: mati pripelje sina z izpuščaji po telesu, a mu fant ne ne dovoli, da bi si jih ogledal. Mati se sicer trudi, da bi sin dvignil majico, v roke mu porine telefon in mu predvaja risanko Spuži Kvadratnik, skuša mu dvigniti majico, on pa se na vse moči upira in trmari, v nekem trenutku jo poskuša celo udariti, mati pa mu ob prigovarjanju, kako da je priden (čeprav ni), vzklikne še »bravo«. »Nisem bil prepričan, ali je pohvalila njega ali pa sebe, ker se ji je uspelo izmakniti udarcu. Ko je sin zamahnil proti njej, bi bilo bolj smiselno, če bi mu rekla: 'Zgrešil si me!' ali pa: 'Prosim, ne tepi ljudi!' Še bolj smiselno pa bi bilo, če bi mu rekla: 'Če me boš samo še enkrat poskusil udariti, boš za en mesec kaznovan.' Otroci sami od sebe ne poznajo pomena besed. Tega jih moramo naučiti mi. Če se otrok besno upira mami, ki mu želi sleči majico, ona pa ga še pohvali, kako je priden, česa se pri tem nauči? Povsem upravičeno lahko sklepa, da je bil pohvaljen, ker je hotel udariti mamo. Kako naj se otroci naučijo lepega vedenja in spoštovanja, če hvalimo njihovo norenje in trmarjenje?«

Profimedia

Ukaz se je spremenil v vprašanje

»Težko je vzgajati otroke v družbi, ki ves čas spodkopava starševsko avtoriteto in starše pogosto predstavlja kot trapaste idiote, kot to delajo Disney Channel in družbena omrežja. Pred dvema generacijama so imeli starši precej večjo avtoriteto, družba pa je to podpirala. V tistem obdobju so starši otrokom jasno povedali in pokazali, kaj je prav in kaj ne. Delaj drugim to, kar si želiš, da drugi storijo tebi. Ljubi svojega bližnjega kakor sebe. To so bile zapovedi, ne predlogi. V današnjem svetu pa večina staršev nima več takšne avtoritete. Ne ukazujejo. Le sprašujejo: 'Kako bi se ti počutil, če bi ti nekdo to naredil?' Ukaz se je spremenil v vprašanje. In potem ne vedo, kaj odgovoriti, ko jim sin odvrne: 'Če bi mi nekdo to naredil, bi ga brcnil v jajca in se usedel nanj.' Tudi če otroci zaradi ljubega miru odgovorijo tako, kot bi hoteli starši, je ta odgovor brez pomena. Nihče se ni ničesar naučil. Med generacijama ni bilo komunikacije, ki je najpomembnejša sestavina vzgoje.«

Avtoriteta ni stroga disciplina

Avtoriteta je to, da odnos med starši in otrokom prevlada nad odnosom med otroki in njegovimi vrstniki, pojasnjuje. »To ne velja le za majhne otroke, ampak tudi za najstnike. Pomeni, da starši opravljajo svojo nalogo oziroma sledijo svoji biološki vlogi, če hočete, ko otroka učijo, kako naj se vede v družini in zunaj nje. Učijo ga, kaj je pomembno, kaj je sprejemljivo in kaj ni. Če je odnos med starši in otrokom temelj otrokovega sveta, se bo počutil varnega, ker ve, da ga bodo imeli starši vedno brezpogojno radi. Če pa je temelj otrokovega sveta njegov odnos z vrstniki, se bo počutil negotovega in nestabilnega, saj se takšne vezi lahko spremenijo čez noč. Ali celo v nekaj trenutkih. In vsak otrok to dobro ve. Današnji starši prepogosto pustijo, da na njihovo vzgojo vpliva želja ugoditi otroku. Če vaš odnos z otrokom temelji na potrebi po tem, da vas ima otrok rad, je zelo verjetno, da ne boste dosegli niti tega. Tu gre za nekaj, kar je trdno zakoreninjeno.

Otrok pričakuje, da mu bodo starši za zgled, da mu bodo dajali navodila in celo ukaze, ko je to potrebno, če pa mu namesto tega služijo, se naravno ravnovesje odnosa med njimi podre. Tako ni mogoče pridobiti otrokove ljubezni, in bolj ko se boste trudili, bolj boste neuspešni. Starši, ki otrokove želje postavijo na prvo mesto, bodo v zameno dobili kvečjemu prezir, ne pa ljubezni. Če pa se ne obremenjujete s tem, kako rad vas ima vaš otrok, in se namesto tega osredotočite na svoje starševske naloge, ga učite razlikovati med dobrim in slabim ter mu pokažete, kaj pomeni biti odgovoren človek v naši družbi in kulturi, vas bo otrok samodejno ljubil in spoštoval, ne da bi se posebej trudili za to.«

In kaj je po mnenju avtorja (in študij) najdragocenejša popotnica v zdravo, premožno in zadovoljno odraslost? To, da otroka naučimo samoobvladanja. Pri osemletniku bo za začetek zadostoval že preprost stavek: dokler ne poješ zelenjave, ne dobiš sladice. 

»Vse več je staršev, ki iskreno menijo, da je prav, če ima otrok glavno besedo,« opaža dr. Leonard Sax.

NASVET: Vaš otrok, vaš najstnik vas potrebuje, da mu določite strukturo, postavite meje, uvedete pravila in jih tudi uveljavite. Vrline, kot sta vljudnost in spoštovanje, niso prirojene, ampak privzgojene. In vi ste tisti, ki mu jih morate privzgojiti.

Ne podcenjujte moči skupnih obrokov

Raziskave kažejo, da se otroci, ki pogosteje večerjajo skupaj s svojimi starši, počutijo bolje, so družabnejši in imajo manj vedenjskih problemov (impulzivno vedenje, pretepanje). Obenem so  manj izpostavljeni tveganju za razvoj debelosti. »Številne študije pa so tudi pokazale, da se otroci prehranjujejo bolj zdravo, kadar jedo s starši. Ni pa dovolj, da vztrajamo pri skupnem obroku, če v ozadju glasno odmevajo zvoki televizije in če otroci pri mizi tipkajo po telefonu. Tako ne dosežemo ničesar. Dokazano je bilo, da številne koristi skupnega družinskega obroka izginejo, takoj ko prižgemo televizor.«

revija Jana