Šimen Zupančič, osebni arhiv Saše Ribič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ker je pričakovala sorodnike iz Kanade, je sedla na kolo in se ponoči, nesreča naj bi se zgodila okoli ene ure, odpeljala na kraj, ki je bil ves v ognju, vse naokrog pa sta se širila dim in vonj po zažganem. Prišla je še pred reševalci. Kar je zagledala, je bilo kot prizor iz nočne more – le da je bilo vse resnično. Preživeli, komaj še živi, opečeni, so tekali iz gozda, iskali pomoč, trupla razmetana naokrog: eno je viselo z drevesa, po tleh so ležali otroške igrače, torbice, oblačila … Strahotno. »Ni da bi govoril …«

Zjutraj je šla ponovno na zastraženi kraj nesreče, kjer se je zbrala ogromna množica ljudi iz Lahovč in sosednjih vasi. Oddahnila si je, ker med potniki ni bilo njenih sorodnikov; ti so prišli z drugim letom. Franc Košnjek, ki je takrat že vodil gasilsko službo na letališču, se v knjigi Bineta Periča Gasilsko-reševalna služba, o zgodovini letalske reševalne službe na Brniku spominja, da je ravno dobro zaspal, ko je zazvonil telefon. O nesreči ga je obvestila kar čistilka z letališča. Odhitel je v kranjsko poklicno gasilsko enoto, a so se kolegi že odpeljali.

Promet

Predsednik zavoda Varna pot: Bolj nervozen je svet, nevarnejše so ceste

Sposodil si je vozilo občinske zveze in prihitel na kraj nesreče ter sodeloval pri reševanju ljudi. »Ko sem si ogledal stanje, sem zavpil, katere potnike je treba najprej reševati, srečal pa sem tudi dva, ki ju je vrglo iz letala. Bila sta v šoku in kar močno sem ju moral pocukati za rokav ter opozoriti, naj se čimprej oddaljita od kraja nesreče. Večino potnikov smo reševali iz letala,« je opisoval v knjigi in dodal, da so si ga nekateri preživeli očitno dobro zapomnili, saj so se mu naslednji dan, ko so se vračali v London in ga videli na terminalu, vljudno zahvaljevali za reševanje. Preživeli so predvsem potniki, ki so sedeli v zadnjem delu letala.

Osebni arhiv Saše Ribič

Angleži, namenjeni na Jadran

Najhujša letalska nesreča na naših tleh se je zgodila manj kot tri leta po odprtju našega letališča in le kakšno minuto pred pristankom letala. Malo več kot dva kilometra pred pristajalno stezo naj bi se letalo britanske družbe Britannia Airwaiys s 110 potniki, namenjenimi na počitnice na jadransko obalo, in sedmimi člani posadke v slabem vremenu in megli zaradi prenizke višine dvajsetih metrov, medtem ko bi moralo na tistem območju leteti še vsaj 200 metrov visoko, s sprednjim delom zarilo v visoke smreke, zaradi tega je bil zadnji del manj poškodovan. Življenje je izgubilo 98 potnikov in članov posadke. Dolgo so preiskovali vzroke nesreče in po dveh letih je iz Anglije prišlo uradno poročilo, da je k nesreči prispeval pilotov napačni višinski izračun, zaradi česar je začelo letalo prezgodaj pristajati, je še zapisal Petrič v svoji knjigi.

Preživeli: da se nikoli ne pozabi

Ob petdeseti obletnici spomina na najhujšo letalsko nesrečo vseh časov pri nas so v neposredni bližini kraja, kjer je letalo strmoglavilo, postavili spominsko ploščo preminulim. V desetih letih, kar stoji, so iz Anglije prišli nekateri preživeli in svojci umrlih in tako končno našli svoj notranji mir. Med njimi je bil tudi Michael Gatford, ki je iz medijev izvedel za postavitev spominske plošče in naslednje leto z ženo obiskal deželo, v katero ni stopil več kot petdeset let, da se pokloni spominu na sestri in očeta, ki so v nesreči umrli.

»Vedno sem čutil, da mora naša nesreča ostati za zaprtimi vrati, zasebna, in da bi se preveč izpostavljal, če bi javno govoril o svojih občutjih. Nato pa so me prijatelji spodbudili, da moram pisati o svoji izkušnji, da se ta tragični dogodek nikoli ne pozabi,« je zapisal na svojem blogu, na katerem deli svoje spomine, zapiske drugih preživelih in svojcev ter pomaga ljudem, ki so v tej tragediji izgubili svoje bližnje, najti mir. Prejšnji teden smo ga kontaktirali prav na njegov rojstni dan. »V ljubljanski bolnišnici sem takrat dopolnil devetnajst let,« nam je povedal in dodal, da je počaščen, da bomo v članku omenili njega in njegov blog.

Slovenija

Nevarna vožnja po naših avtocestah: nas bodo rešili radarji?

Mama ga je rešila

V letalski nesreči je izgubil očeta, starejšo sestro, sestro dvojčico in še tri družinske prijatelje. Preživel je zgolj zaradi požrtvovalne mame, ki jo je navidezno odnesla brez velikih posledic. »Bil sem živ, vendar nezavesten. Mama je tvegala življenje, da me je rešila iz goreče razbitine. Zvlekla me je do reševalnih vozil in z njimi so naju odpeljali v bolnišnico,« piše. Tam so ju ločili. Ker je bil zaradi hudih poškodb kar nekaj dni v komi, ga niso mogli identificirati in so ga zamenjali z drugim fantom, zato se je njegovo ime celo znašlo na seznamu umrlih. Dokler ga mama ni končno našla.

Ob obisku Slovenije se je srečal s profesorjema dr. Metko Derganc in dr. Igorjem Ravnikom, ki sta takrat kot mlada zdravnika začetnika pomagala oskrbovati preživele. Srečanje je bilo za vse zelo čustveno. Michael pa na koncu zapisa o ponovnem obisku pri nas hvaležno poudarja, da je bil ta zanj zelo terapevtski.

Šimen Zupančič

Flight 105

Čeprav mlajši Slovenci morda niti ne vedo za tragedijo, ki je pred šestdesetimi leti pretresla naša tla, je v Lahovčah in okolici spomin nanjo še precej živ. Sodelavka iz Suhadol, ki se je rodila dve leti po nesreči, se še dobro spominja, kako so o tem govorili, ko je bila majhna. V marsikateri hiši so imeli kakšen del strmoglavljenega letala, ki se je razletelo na milijon koščkov. Pripovedi o nesreči je kot majhna od svojih sorodnikov poslušala tudi Saša Ribič iz Lahovč. Rodila se je sicer več kot trideset let po nesreči, a jo je vedno nekaj vleklo v tisti gozd. Fotografirala ga je ob najrazličnejših letnih časih. »Tam sem vedno imela občutek posebne energije,« je povedala.

Bolj ko je brskala, več stvari se ji je razkrilo. »Vsakič, ko sem se vrnila, sem našla nekaj novega. Gozd mi je začel govoriti in kazati stvari.« Sprva je našla celo nekaj ostankov letala, ko pa je dobila idejo za diplomsko nalogo o letalski nesreči, ki jo je imenovala Flight 105, se ji je vse začelo sestavljati. Našla je očividce, svojo izkušnjo ji je povedala soseda Dani, ki je bila po naključju na prizorišču med prvimi, v muzeju Novejše zgodovine Slovenije pa so ji z veseljem dovolili dostop do arhivske baze fotografij nesreče. Delno jih je skupaj s svojimi uporabila v nalogi, v kateri se zgodovina in sedanjost prepletata z njenim pogledom na dogodek.

Slovenija

Dve tretjini voznikov avtobusov vozi utrujenih

Šimen Zupančič

Na kraju tragedije

Da bi se lažje povrnili v čas dogodka, smo z županom Cerkelj Francem Čebuljem in Mirom Prelcem iz Vodic, ki sta bila takrat stara štirinajst let in sta oba naslednje jutro pritekla na kraj dogodka, obiskali spominsko obeležje v Lahovčah.

»Rekli so nam, da se je zrušil avion, zato smo otroci iz Adergasa naslednje jutro pritekli sem. Čeprav je bila okolica zaščitena in nas niso pustili naprej, smo videli polomljeno drevje in razne stvari iz letala, to nas je pretreslo. Prej smo velikokrat hodili opazovat letala, ta dogodek pa nas je prežel s strahom, da potem nismo več prihajali,« je povedal Čebulj. Dogodek je bil še dolgo glavna tragična tema pogovorov.

»Ne predstavljam si, kaj so doživljali preživeli,« je razmišljal. »Ob šestih zjutraj sem v radijskih poročilih slišal za nesrečo v Lahovčah,« pa je svojo pripoved začel Prelc iz Vodic, ki danes živi v Mostah pri Komendi. »Peš sem jo čez gozd mahnil v Lahovče in ob sedmih zjutraj prišel točno na kraj nesreče, ki je bil zavarovan z vrvjo. Eden od odtrganih motorjev je ležal na travniku, preostali del letala pa je bil v gozdu, v razbitinah, iz katerih se je še kadilo.«

Šimen Zupančič

Spominsko obeležje je malce umaknjeno s kraja nesreče, da je lažje dostopno, Prelc pa nas je odpeljal točno do kraja tragedije. »Včasih so tukaj rasle visoke smreke, takšne, kot jih vidite tamle, na levi. Letalo jih je polomilo, zato se je v vseh teh letih rastje na tem mestu povsem spremenilo.« Povedal je, da že leta prihaja in opazuje, kaj se dogaja s tem kotičkom narave, kjer sedaj rastejo listavci in gosto, skorajda neprehodno grmičevje. »Če bi letalo letelo vsaj nekaj metrov višje, bi preletelo vrhove dreves in pristalo na travniku. Mogoče se celo ne bi raztreščilo in bi več ljudi preživelo.« A usoda je hotela drugače. S prijatelji se še danes pogovarjajo o nesreči. »Spomin je zelo živ. Zame je, kot bi se zgodilo včeraj!«

***

Michael Gatford, preživeli iz letalske nesreče v Lahovčah:

Mama me je rešila

Eden redkih preživelih letalske nesreče, Michael Gatford, je pred desetimi leti iz medijev izvedel za postavitev spominske plošče in naslednje leto z ženo obiskal deželo, v katero ni stopil več kot petdeset let, da se pokloni spominu na sestri in očeta, ki so v nesreči umrli.

»Vedno sem čutil, da mora naša nesreča ostati za zaprtimi vrati, zasebna, in da bi se preveč izpostavljal, če bi javno govoril o svojih občutjih. Nato pa so me prijatelji spodbudili, da moram pisati o svoji izkušnji, da se ta tragični dogodek nikoli ne pozabi,« je zapisal na svojem blogu, na katerem deli svoje spomine, zapiske drugih preživelih in svojcev ter pomaga ljudem, ki so v tej tragediji izgubili svoje bližnje, najti mir. Prejšnji teden smo ga kontaktirali prav na njegov rojstni dan. »V ljubljanski bolnišnici sem takrat dopolnil devetnajst let,« nam je povedal in dodal, da je počaščen, da bomo v članku omenili njega in njegov blog. Z veseljem je odgovoril na nekaj naših vprašanj.

Šestdeset let je minilo od letalske nesreče v Ljubljani. Kako danes gledate na ta tragični dogodek, katera čustva ali misli se vam porajajo po vseh teh desetletjih?

Odkar sem se leta 1966 zbudil v bolnišnici, ta dogodek ni nikoli zares izginil iz mojega življenja. Še vedno sem zelo žalosten, včasih celo jezen, da se je vse to sploh zgodilo. Spominjam se, da mi je mama povedala, da so moj oče in sestri umrli. Rekla je, tega se spominjam: »Oče in dekleti niso preživeli.« Mislim, da se spominjam občutka popolne praznine, ko mi je to povedala, čeprav sem bil hudo poškodovan in sem se šele prebudil iz kome. To ni nekaj, kar bi me ves čas obremenjevalo, vendar na neki način vsak dan pomislim na izgubo očeta in sester. Včasih sedim na avtobusu ali vlaku, gledam druge ljudi in pomislim: »Vi ne veste, kaj se mi je zgodilo.«

Potem pa pomislim, da tudi jaz ne vem, kaj se je zgodilo njim. Moja žena je nekoč delala za dobrodelno organizacijo, ki je prosilcem za azil in beguncem pomagala pridobiti pravno svetovanje pri njihovih prošnjah. V primerjavi z nekaterimi njihovimi zgodbami se je to, kar se je zgodilo meni, zdelo skoraj nepomembno. Nenavadno je bilo, ko sva se z mamo sama vrnila v domači kraj Welwyn Garden City (WGC). Od nesreče naprej pravzaprav nikoli nisem bil sam. V bolnišnici je bilo vedno živahno, po vrnitvi v Združeno kraljestvo pa sva šla z mamo za tri ali štiri tedne živet k teti in stricu. Potem sva dobila novo stanovanje.

Kmalu po selitvi sem se vrnil v šolo, uradno zato, da bi opravljal sprejemne izpite za Univerzo v Cambridgeu, čeprav sem imel zelo malo možnosti, da bi jih opravil. Prvih nekaj let je bilo vse skupaj nekoliko podobno sanjam o nečem, za kar nisem bil povsem prepričan, ali sem res doživel. Pri nesreči sem si zlomil lobanjo in brazgotina, ki je ostala, je bila zelo opazna. Ljudje so me pogosto spraševali, kaj se mi je zgodilo. Mislim, da mi je pogovor o nesreči ter o tem, kaj se je zgodilo meni in moji družini, resnično pomagal. Me pa še danes stisne pri srcu, kadar prijatelji govorijo o svojih družinah. Svojega očeta in sester se lahko spominjam le takšnih, kot so bili leta 1966, in zelo obžalujem, da z njimi nikoli nisem mogel vzpostaviti odnosa kot odrasel človek.

Vaš blog je postal pomemben prostor za povezovanje družin žrtev. Kaj vas je spodbudilo, da ste ga začeli pisati?

V britanskih medijih se o nesreči skoraj nikoli ne govori. Leta 1966 so se zgodili trije pomembni dogodki, ki so prizadeli državljane Združenega kraljestva: Anglija je osvojila svetovno prvenstvo v nogometu, zgodila se je letalska nesreča v Ljubljani ter katastrofa v valižanski vasi Aberfan – tam je po zemeljskem plazu umrlo 116 otrok in 28 odraslih. O prvem in tretjem dogodku še danes redno poročajo, o letalski nesreči pa ne. Mislim, da po oktobru 1966 o letalski nesreči niso več poročali. Moja spletna stran oziroma blog je še danes edini podrobnejši spletni vir o tej nesreči, čeprav je osredotočen predvsem na mojo osebno zgodbo.

Okoli leta 2009 so se mi začele pojavljati zelo hude nočne more o nesreči, zato sem se odločil poiskati pomoč terapevtke. Pogovori z njo in drugimi prijatelji so me spodbudili, da svojo zgodbo zapišem, in pisanje je bilo zame zelo terapevtsko. Pomagalo mi je ponovno navezati stik z ljudmi iz moje preteklosti in  drugimi, ki jih je nesreča prav tako globoko prizadela. Med drugim sem spoznal Carol Bell-Court, prav tako eno od preživelih (glej tukaj). Nekaj časa sva bila v stiku in njena izkušnja je bila zelo drugačna od moje. Pogosto so se mi javljali ljudje, ki so leta iskali informacije o nesreči in jih našli šele na mojem blogu.

Ko pogledate nazaj na svoje neverjetno preživetje, kako je ta dogodek oblikoval vaš pogled na življenje?

Na to je težko odgovoriti. Moja mama mi je rešila življenje: danes me ne bi bilo tukaj, če se ne bi vrnila v goreče razbitine letala in me potegnila iz njih. Ni nujno, da sem samo hvaležen, ker sem preživel, prav tako pa ne trpim zaradi občutka krivde, ker sem preživel. V šoli sem se pred nesrečo veliko ukvarjal s športom, predvsem s hokejem in kriketom, in čeprav sem še nekaj let po nesreči igral kriket, se mu nikoli več nisem zares resno posvetil. Mislim, da sem se tudi nekoliko odmaknil od večine svojih sorodnikov. Šele v zadnjih dvajsetih letih sem ponovno vzpostavljal stike z njimi.

Pred devetimi leti ste se vrnili v Slovenijo, obiskali kraj nesreče in se poklonili spominu na svojega očeta in sestri. Kako ste se počutili, ko ste se vrnili na kraj tragedije?

Pravzaprav ni šlo za vrnitev v pravem pomenu besede – saj sem bil pred tem v Sloveniji le v bolnišnici. Veliko ljudi, ki sva jih z ženo srečala, se je spominjalo nesreče, vsi so bili izjemno prijazni. Obiskali smo Muzej novejše zgodovine, športno dvorano, kjer so bile razstavljene krste, in staro bolnišnico. Kljub žalosti, ki sem jo ob vsem tem občutil, je bil obisk zame čudovit in zelo terapevtski.

revija Jana