Shutterstock

Nedavno je bila na mariborski fakulteti DOBA okrogla miza  z naslovom Permisivna vzgoja in bodoči voditelji – med svobodo, odgovornostjo in psihološko zrelostjo. Strokovnjaki so poskušali med pogovorom ugotoviti, kam nas pelje vzgoja, v kateri je otrokom pogosto dovoljeno popolnoma vse, meje zanje ne obstajajo. Gre svet v maloro?

Za božjo voljo, starši se bojijo svojih otrok!

Permisivna vzgoja temelji na visoki meri topline in svobode, a manj zahtevah. Ogromno raziskav medtem potrjuje, da vzgoja vpliva na psihološki razvoj, socialne veščine, pa tudi na to, kakšni ljudje bodo vodili našo državo, podjetja, šole in vrtce ter posredno krojili usodo vseh nas. »Ne morete si misliti, kaj poslušamo v praksi. Starši se bojijo svojih otrok! Pri treh letih, ko pridejo v vrtec, nekateri pa celo šele pri 12 letih v šoli, prvič slišijo besedico ne,« je bilo slišati med strokovnjaki na okrogli mizi.

Ujetniki lastnih impulzov

Dr. Leonida Zalokar, direktorica Strokovnega centra Planina: »Permisivna vzgoja ni zgolj benigni eksperiment, temveč sistemska past. Otrok, ki odrašča brez jasnih meja in struktur, ne razvije notranje samodiscipline, temveč postane ujetnik lastnih impulzov. Družba, v kateri prevladuje permisija, ne proizvaja svobodnih ljudi, temveč atomizirano množico posameznikov, nesposobnih sodelovanja in skupne vizije.« Ste že kdaj doživeli, da se je kdo postavil pred vas z rokami v bokih in vam zabrusil: »Ali vi sploh veste, kdo sem jaz?! A ti veš, kdo je moja mama?! A ti veš, kdo je moj foter?!« Predavalnica, ki so jo zapolnjevali predvsem učitelji, je začela prikimavati. »Tu smo,« je pristavila Zalokar, ki nam toplo priporoča knjigo Sploh veste, kdo sem jaz (kako ostati priseben v dobi narcizma, upravičenosti in brezobzirnosti), avtorice dr. Ramani Durvasula.

Šimen Zupančič

Bodoči voditelji so že tukaj

»Zdi se, da riba začne smrdeti od glave navzdol. Razmah človeške toksičnosti in narcizma med političnimi in korporativnimi voditelji, slavnimi osebnostmi in drugimi vplivnimi posamezniki je dober pokazatelj, kaj se dogaja z družbo. Danes lahko grdo vedenje opazimo že povsod, v hotelih, restavracijah in lokalih s hitro prehrano, na avtocestah, kolesarskih stezah, nogometni tekmi vašega otroka. Priča ste mu vi, vaši otroci in vsi drugi v vaši bližini. Narcizem, brezobzirnost in toksično vedenje ter odnosi postajajo nova normalnost. Prijaznost izgublja vrednost, še zlasti pri moških, empatijo in ranljivost pa označujemo za šibki. Biti empatičen v tej dobi pomeni, da si dober kandidat za manipuliranje in izkoriščanje. Občudujemo 'močne' ljudi, toda ti čedalje pogosteje predstavljajo bahave, kontroverzne, brez obžalovanja in vse kaj drugega kot pa prijazne in spoštljive. To okroglo mizo imamo, pa oprostite, saj niste vi krivi, 20 let prepozno. Živimo že tretjo generacijo permisivne vzgoje. Njena glavna pomanjkljivost je, da otroci ne razvijejo dovolj izvršilnih funkcij. Ne obvladujejo se, so center sveta, njim vse pripada. Prva generacija je bila permisivno vzgojena, druga je že bila narcistična, tretja pa gre v psihopatijo. Ne smemo sprejeti te nove normalnosti,« je opozorila dr. Leonida Zalokar. »Potrebujemo redefinicijo vzgoje. Združiti moramo avtoriteto s čustveno toplino. Samo skupaj ju je treba dati. Ne pa stremeti samo k enemu ali drugemu.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 16. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana