revija Jana

Saj nisem, je rekla. To je onemogli smeh, ki pomeni, da se kaj takšnega vedno dogaja drugim in se potem njim posmehujemo, a ko se zgodi tebi, ne veš, kaj bi s tem. Ampak zase pa tudi ne more obdržati. Čeprav bi bilo morda bolje.

Odnosi

Nevrotična gospodinja: velikonočno čiščenje

A boš končno izdavila, kaj se je zgodilo, sem zajavkala. No, naj bo. Tisto popoldne je nekaj brkljala pi balkonu, na hitro je šla nekaj iskat le v tanki majici, bilo je le nekaj stopinj nad ničlo in tudi veter je pihal. Ko se je hotela vrniti v stanovanje, so bila vrata čvrsto zaprta.

##PAIDBREAK##

Najbrž njen cenjeni soprog, ki se je odpravljal v trgovino, ni opazil, da je na prostem, skrita za veliko lončnico, in je zaprl vrata. Kakorkoli že, v stanovanje ni več mogla. In seveda ni imela telefona v žepu. Njen najdražji je že zapustil blok, ni ga torej mogla priklicati, pa tudi nikogar drugega ni bilo na dvorišču. Sicer pa –  kaj bi mu pa rekla? Pojdite, prosim, poiskat mojega moža, pojma  nimam, v katero trgovino je šel, ima pa modre oči, visok je skoraj dva metra,  oblečene ima kavbojke in sivo jakno. Recite mu, da mu bom zavila vrat, če takoj ne pride in me spusti v stanovanje, mi je pripovedovala. Vprašanje je, ali bi jo na dvorišču sploh kdo slišal,  živijo namreč v kakšnem šestem ali sedmem nadstropju. 

Začela se je ukvarjati z lekcijami duhovne rasti, ki se jih je v nekakšni terapevtski skupini naučila pred časom, če sem prav razumela, si je dopovedovala nekaj takšnega: Ne zebe me, sploh ni mrzlo,  porkamadona, vroče mi je, noge mi kar gorijo! Ono teslo, ki me je zaprlo na balkon, se bo vrnilo čez deset minut, ljubi moji duhovni vodniki, spravite ga čim prej do blagajne in potem domov, jebela cesta. Ali nekaj takšnega. Ker afirmacije ali kako se že prepričevanju samega sebe reče niso dovolj hitro delovale, je začela poskakovati v ritmu kazačoka, gre za divji ruski ples, primeren za sibirske razmere.  Njenega najdražjega pa še zmeraj od nikoder in tudi na dvorišču še zmeraj ni bilo žive duše. Na pomoč!

Nakar je ugotovila, da si bo morda rešila življenje s plezanjem na sosednjo teraso, ki je tudi del njihovega stanovanja. Morda je pa po milosti božji okno vsaj tam odprto. Če je Tarzan preživel vse tiste skoke z drevesa na drevo, bo pa menda ja tudi ona preplezala dve ograji, ki sta še kar blizu skupaj. Pogledala je na dvorišče – še zmeraj nikogar. Si lahko predstavljaš, da bi me kdo opazil in poklical policijo, češ da vdiram v tuje stanovanje? Skratka, preplezala je obe oviri, malce tudi z zaprtimi očmi – in se znašla na terasi. Seveda je bilo tudi tam vse čvrsto zaprto.

Roke je imela od mraza pa tudi od strahu nekoliko pomodrele in tresoče, morda je bil čas za nove samorastniške afirmacije (a boš že prilezel iz jebene trgovine), ko so se začela oglašati prebavila. Pravzaprav zadnji del. Kakšna afirmacija bi bila primerna za to? Ni bilo časa razmišljati, saj je bila potrebna takojšna akcija. Kam pa odložiti tovor dveh dni, ker ima nekoliko leno prebavo? Moževi copati, ki so se valjali v kotu terase, niso bili preveč primerni,  česa drugega pa  ni bilo.  Nakar je zagledala – evreka! – vnukinjino kanglico, igračo, s katero se malčica igra vrtnarjenje.

Takoj se je spravila k delu in napolnila kanglico do vrha, v resnici je ni kaj preveč zanimalo, ali je morda ne opazuje kdo iz sosednjega bloka.  Zadek si je obrisala v ostre in kosmate liste prezimne aralije, ki štrli na njihovo teraso s sosednjega balkona. Ko se je spet zravnala, je zagledala moža, ki je korakal čez dvorišče. Pomahal ji je, ona pa njemu. Ne vem, kako sta potem opravila z uro in pol dolgo internacijo na balkon in ali je priznala tisto reč s kanglico,  telefonski pogovor je namreč prekinilo kričanje cenjenega soproga: »Prekleta kokoš, zaklenila si me v klet! Zmrznil bom!«