revija Jana

Blestel je v sedemdesetih, zdaj se vrača na enega od najprestižnejših slovenskih koncertnih odrov – v Križanke. Miha Kralj je bil od nekdaj nekaj posebnega in taka je tudi njegova življenjska pot. Pravi, da mu je glasba veliko dala in veliko vzela. Obe ženi je spoznal skozi glasbo. Ločitvi in izguba mame pa so njegove življenjske prelomnice.

Karate mu pomaga, prav tako glasba, da se vedno znova postavi nazaj na noge, pa tudi trije otroci in ljubi ljudje, ki ne obračajo hrbta, tudi kadar je težko. Njegov »kozmični« zvok je glasba vseh generacij. Njegova glasba je pretežno nežna, čustvena in iz srca. Med večnimi pa sta gotovo Sava šumi in Andromeda, ki se jima bomo prepustili na koncertu.

##PAIDBREAK##

Na katere reči v glasbi ste najbolj ponosni in bi želeli, da se ne pozabijo?

Napisal sem nekaj nepozabnih melodij: Sava šumi, Halo, Nataša, Zemlja kliče SOS, Andromeda itd., tudi nekaj tekstov. Skozi glasbo sem spoznaI svojo prvo in drugo ženo, še veliko drugih ljudi in doživel marsikaj, česar verjetno brez glasbe ne bi nikoli.

Priprava koncerta v Križankah je velikanski zalogaj. Kako ste se ga lotili?

Lani sem bil povabljen na predstavitev Festival 73 v Križankah in omenil sem g. Brleku, da imam 60 let glasbenega ustvarjanja. Rekel je, naj pošljem material. Sem mislil: pri toliko dobrih umetnikih bodo dali na festival elektroniko?! No, po enem mesecu je prišel mail, da imam termin 28. 6. 2026 v avditoriju Križank. Nisem mogel verjeti. Kaj pa zdaj? Ko sem začel priprave, ki še vedno potekajo, sem vedel, da to ne bo hec ali nastop na Bledu na terasi, ki pa je tudi zahteval vso resnost in kakovost. Ker imam zunaj že pet LP, bom pred koncertom izdal novi LP GALA XYZ, z novo glasbo.

Morda vsi ne vedo, da je bila glasba ob počasnem posnetku najboljših skokov na televiziji vaša. Mnogi jo pogrešamo.

Mislim, da je bila na programu kakšnih 20 let, potem ko jo je gospod Škodlar, takratni športni urednik in režiser na TV, uvrstil za polete v Planici. Na začetku sploh nihče ni vedel, da je to moje delo – no, sčasoma se je pa razvedelo. Pozneje, ko je šel v pokoj, je prišel mlad režiser in jo takoj umaknil, a ne vem, zakaj. No, mnogi so me klicali, da jo pogrešajo … so pač različni okusi. Ja, tako to gre. Novi časi, novi ljudje, novi okusi …

Kaj vas je v zadnjih letih v življenju najbolj zaznamovalo?

Moji prelomni trenutki so bili dve ločitvi in smrt mame. Če ne bi bilo glasbe in karateja (2. dan), ne vem, kako bi bilo in ali bi še bil. Glasba me postavlja na noge in pošilja v vesolje, da sanjarim, se učim in še obstajam. Imam tri otroke – hčerko Urško iz prvega zakona ter sinova iz drugega zakona, Mateja in Marka. To je posebno darilo in dolžnost, ki sem jo vseeno dobil, čeprav sem imel zelo razburkano življenje. V zrelih letih mi pogled nanje in problemi, ki jih imajo, dvignejo tlak in voljo do življenja – kajti otroci vedno potrebujejo tudi očeta, in jaz sem vedno dober oče!

Kaj bi želeli, da ženska, ki vam je všeč, ve o vas?

Skozi leta sem se zelo umiril, prizemljil. Če pomislim na mladost, me je včasih kar malo sram. Zato sem tudi vse življenje sam s svojo glasbo – kar malo, bi rekli, poseben. Sem pa zelo nežna in čustvena duša, ki spoštuje vse, ki so pošteni in dobri, in če ljubim, ljubim pošteno in iz srca ter se veselim, koga mi še pošlje vesolje naproti.

Česa vas je naučila glasba?

Če si glasbenik in ti je dano, da si na odru – to je poslanstvo. Bodi obziren do poslušalcev, zato ne moti in ustvarjaj ter izvajaj tako, da bodo ljudje uživali. Včasih nekdo potrebuje samo malo, pa ga odpelješ, rešiš …

revija Jana