Mateja J. Potočnik

Da stopiš s svojimi, ne njenimi čevlji v zvezo z njim, skupaj z otroki, ki jih ima s prvo, pravo mamo, in veš, da ni nobenega zagotovila, da boš kot mačeha sploh sprejeta? Potrpežljivo si tam, čakaš, daješ, pa ne veš, ali boš sploh kdaj prejela kaj nazaj. Ni biološke vezi med tabo in njegovimi otroki, a ti si tam: kljub vsemu ali vsemu navkljub.

Slovenija

Mamica na preizkušnji: dvakrat dvojčka, dvakrat tumor

Zala Udir je sedemindvajsetletna ženska, ki ji je življenjska pot pripeljala moškega, ki si je že ustvaril družino z drugo žensko. Deset let je že od tedaj, ko je bil v zvezi z mamo svojih otrok, medtem pa se je Zala odločila, da bo postala njihova mačeha.

##PAIDBREAK##

Prepričana je, da jo je življenje pripravljalo na to vlogo, saj je tudi sama odraščala v sestavljeni družini. Vseeno ni imela pojma, kaj jo čaka. S potrpežljivo naravo in radovednostjo je po diplomi na ekonomski fakulteti stopila v nove vode, na magistrski študij družinske in zakonske terapije, tudi z namenom, da se pripravi na vlogo mačehe. Zgodbo je nadgradila in ustanovila varen prostor za vse člane sestavljene družine, društvo Aurapax. Je partnerka znanega slovenskega glasbenika in mačeha njegovima dvema otrokoma. Rada uporablja izraz mačeha, čeprav je, kot mnogi, tudi sama najprej pomislila na zoprno mačeho iz pravljice.

A ona je vse prej kot to, je izjemno odgovorna mlada ženska, ki se je na vlogo dobro pripravila. Tudi zato, ker tedaj, ko je iskala oporo, žensk s tako izkušnjo ni našla, zdaj želi to pot olajšati drugim ženskam. »Tedaj mi je zelo pomagalo, da sem se lahko pogovarjala z ljudmi o vlogi, ki je čakala name in sem jo želela živeti. Pa ne samo z mačehami, temveč tudi z biološkimi mamami, babicami, zapuščenimi partnericami. Tako sem lahko predelovala težka občutja. Hkrati pa sem se odločila za študij družinske in zakonske terapije in še po tej poti iskala najboljše rešitve za vse nas. Verjamem, da v to vlogo ne moreš kar skočiti z danes na jutri, ampak se je dobro nanjo pripraviti.«

Ni prostora za veliko napak

 Sama se je v sestavljeno družino rodila kot tretja po vrsti. Že kot deklica je bila zelo občutljiva in se je spraševala, kako je bratu in sestri, ko sta se starša vsak s svojo preteklo zgodbo znašla skupaj v novi. Ima dobro izkušnjo, da je sestavljena družina mogoča, tako da ji je bilo življenje s partnerjem, ki ima za sabo že izkušnjo očetovstva, blizu. »Po zanimanjih sva si zelo blizu in življenje z njim se mi zdi zelo naravno. Imam to srečo, da imam v njem močno podporo. Tudi tedaj, tisti teden, ko so otroci z nama, me ne izključi iz svojega centra.«

Ker je zadovoljna s svojim partnerjem, pove, je lahko tudi dobra v vlogi mačehe. Ogromno daje, in ko njena pastorka njen življenjski namig vzame za svojega in ga ponotranji, je nahranjena z novimi močmi. V vzgojo staršev se ne vmešava, trudi se pa biti dober zgled. To ponazori z branjem knjig. Otroci, tudi »njuni«, nimajo navade, da bi brali,  ampak Zala ne reče direktno: vzemi knjigo, morala bi prebrati to in to, temveč bere pred njima. Zaupa, potrpežljivo vztraja. Pove, da se zaveda, da si kot mačeha ne more privoščiti veliko napak, saj je ta vloga bolj pod drobnogledom kot biološki starši. A hkrati se ji zdi pomembno, da si ne nalaga prevelikih očitkov, kadar kdaj naredi kaj narobe; tudi to je del vsakega odnosa in učenja.

Ob tem pazi, da ne izgublja sebe. »Ko vstopiš v takšno družino, se moraš do neke mere prilagoditi in poiskati svoje mesto. A zelo pomembno je, da se ne prilagodiš do te mere, da se razbliniš.« Tudi zato si je uresničila željo, da bo ženskam, ki se znajdejo v podobnem položaju, ponudila oporo, po kateri je še ne dolgo nazaj sama hrepenela.

O vlogi mačehe se premalo govori

Iskala je po spletu, prepričana, da že obstaja skupina žensk, ki doživljajo stisko v sestavljenih družinah, a je ni našla. Tudi na študiju družinske in zakonske terapije o vlogi mačehe ni izvedela veliko. Zato zdaj sama ustanavlja tako skupnost žensk. Pred dnevi je organizirala prvi spletni seminar in nanj se je prijavilo 45 »mačeh«. 

Prepričana je, da je za otroke to, da imajo dve mami ali dva očeta, lahko tudi prednost, saj se tako lahko obrnejo na več starejših. »Ključna je empatija med vsemi družinskimi člani, da se poskušajo postaviti v kožo drug drugega in razumeti različne perspektive ter občutja. Za dobrobit otroka.« V Aurapaxu bo ženskam ponudila prostor, kjer se bodo lahko družile, si delile občutke krivde, sramu, saj ni rečeno, da vsaka z lahkoto vzljubi partnerjeve otroke. Lahko ljubi njega, pot ljubezni do otrok pa je lahko zelo trdovratna. In ni garancije, da bo ljubezen kdaj vrnjena. 

»Če vstopiš v odnos, kjer so otroci že prisotni, moraš razumeti, da nikoli nisi bil na prvem mestu in da je tako prav. A ob tem pridejo tudi zelo iskrena, človeška čustva, o katerih si ženske pogosto ne upajo govoriti naglas. Težko je reči: 'Danes mi gredo pa tvoji otroci na živce.'«

Zali se zdi pomembno, da o svojih občutkih govorimo naglas, da smo slišane in nismo same; zaslužimo si, da nam je dobro.
»Ne glede na težjo pot, ki sem jo izbrala ali pa jo je življenje izbralo zame, imam zelo rada svoje življenje. Živim z občutkom, da opravljam svoje poslanstvo.«

»Na začetku je potrebno veliko potrpežljivosti. Ti odnosi se ne ustvarijo čez noč, ampak se gradijo postopno, skozi zaupanje, čas in majhne vsakodnevne trenutke. In prav v tem procesu se pokaže bistvena razlika: ljubezen staršev je primarna, naravna, ljubezen mačehe pa je izbrana. Je zavestna odločitev, da ostaneš, vlagaš in odnos gradiš. Hkrati pa večina odnosov v življenju temelji prav na tej izbrani ljubezni (partnerstva, prijateljstva). Otrok skozi tak odnos vidi, kaj pomeni nekoga izbrati, kako se ljubezen gradi ter kako so videti zdravi odnosi.«

revija Jana