© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 3 min.

Nevrotična gospodinja: poletje v gledališču


Sonja Grizila
23. 8. 2025, 05.00
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Cenjeni soprog je že pred časom objavil, da bo prevzel vlogo kulturnega animatorja naše družine, kar pomeni, da skrbno sledi po časopisih, kje se kaj dogaja in kaj o tem menijo kritiki.

gospodinja.jpg
Pexles, Jana
Kolumna nevrotične gospodinje

 Nakar gre pred dotično dvorano in kupi vstopnice, spletnih nakupov se namreč otepa, ker so mu neko predstavo zaračunali dvakrat in je s težavo prepričal pristojne, da so mu vrnili denar. Oni so vendar solidna firma in tega ne počnejo, so se izgovarjali. Naj toži, so rekli. On pa, da ne bo, ampak jih bo dal na TikTok ali kako se že tistemu hudiču reče. In so popustili.

Ker se pa cenjeni soprog, roko na srce, bolj zanima za gospodarstvo kot za kulturo, se na časopisnih straneh bolj redko prebije do kulturnih programov. In tako zamudimo večino predstav, ki kaj štejejo. Ko smo ga ženske vrešče opozorile, da bo nekaterih predstav že kmalu konec, se je z ne prav kulturniškim besednjakom odpravil do blagajne in po navadi ostal z dolgim nosom. Tako smo najbolj razvpito  predstavo tega poletja gledali šele prejšnji teden, vstopnice je priskrbela babica, na kar nas je žolčno opozarjala vsakih pet do deset minut. Za primerno nagrado bi bila ona pripravljena začasno  prevzeti kulturno animatorstvo.  

V dvorano smo prišli oblečeni približno tako kot na kopališče, no, le kakšna bleščica več je bila na poletnih cunjicah. Kako se človek obleče svečano pri 35 stopinjah, pri tem pa skuša skriti mastne posledice piknikov s sodi piva, ki so se nabrale v obliki klobas okoli pasu? Stopicljale smo na tankih petkah in se pogrezale v salonski tapison, gospodje pa so nejevoljni nosili pod roko svoje suknjiče, ker se brez njih menda ne spodobi v gledališče. A so jim kmalu prišli prav. V dvorani je bila  namreč klima naravnana na temperaturo mesnice in čez naše globoke  dekolteje se je kmalu začela širiti kurja polt. Nedaleč od nas je sedel znan zdravnik, ki slovi po nekonvencionalnosti, in tudi tokrat ni odpovedal: v gledališče je prišel v kratkih hlačah in japonkah.  Njegova koža je postajala čedalje bolj modra, premražena stopala pa je vtaknil  v škatlo od čipsa.

»A gremo v odmoru na šampanjec? Menda se spodobi,« se je oglasila nekje za mano gospa, ki je nenehno šumljala z vrečko. In potem grizljala. Seveda, ji je pritrdila vsa vrsta in še ena za njo. Očitno je bil tisto kulturniški sindikalni izlet. Ali pa je kdo iz druščine izvohal, da je dvorana dobro klimatizirana. Po prvem prizoru, ko so oder zagrnili le toliko, da so lahko zamenjali prizorišče, luči pa niso prižgali, je sindikat za menoj planil proti vratom. Na šampanjec. In pri tem dvignil na noge vse tiste, ki so razumeli, da to še ni odmor.  Ampak hostese pri vratih so bile neizprosne in so jih nagnale nazaj. In so, dokaj zlovoljni, spet dvignili pol dvorane, da so prišli do svojih sedežev. Kaj pa če medtem zmanjka šampanjca, so godrnjali nekateri?

Predstava se je nadaljevala, ampak zavesa je bila dvignjena samo za kakšna dva metra. Skratka, videli smo predvsem noge pevcev in plesalcev. Zanimiv režijski prijem, je zagodrnjal cenjeni soprog. Noge pojejo. Potem je na oder pritavala prijazna gospa in se opravičila, češ da se je zataknila zavesa. Naj gremo, lepo prosim, za petnajst minut počivat. Iz sindikalnih vrst so se zaslišali radostni kriki. Jaaaahhhh … Tine, skoči čez sedeže in hitro v vrsto za šampanjec!

Po predstavi smo se prerivali proti izhodu, cenjeni soprog nas je vodil ob steni, kjer ni bilo preveč gneče, da nam ne bi pomendrali babice, ki je prepevala arije iz muzikala.  »S čim si pa namazala svoje sandale,« me je okaral, češ da se za menoj vlečejo nekakšne temne sledi. Kar zledenela sem, saj sem jih res naloščila z gobico, polno črne kreme. Predstavljala sem si, kako za menoj tečejo pobesnele gledališke čistilke, ki ne morejo očistiti tapisona.  Ko smo se prebili na svež zrak, je bilo zunaj še zmeraj 29 stopinj in stoodstotna vlažnost. Pod močnejšo ulično svetilko pa sem opazila, da sledi sploh niso moje, ampak da odpadajo  nekakšni sivi kosmiči  od cenjenega soproga. Sedli smo na klop in ugotovili, da mu razpadata od vročine načeti  peti na čevljih, ki jih je kupil na nekem sejmu  na Švedskem. Tam je, kot je znano, mrzlo, čevlji so bili očitno narejeni za sneg in ne za vročino.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 33, 19. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

E-novice · Novice

Jana

Prijavite se na e-novice in ostanite na tekočem z najpomembnejšimi dogodki doma in po svetu.

Hvala!

Vaša prijava je bila sprejeta.


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.