revija Jana

Z večjo družbo smo se odpravili raziskovat kmečki turizem nekam na Štajersko, tik ob meji z Avstrijo, kjer so mnogi kmetje dvolastniki, kar pomeni, da teče državna meja čez njihovo posestvo. Naši nameni so bili jasni, poskusiti smo hoteli vino, ki ga je sveti Martin pred dnevi ustvaril iz mošta. Pa čeprav svetnik ni imel nobenega opravka niti z vinogradi niti z vinom, če smo natančni. Skratka, prijatelj, ki nas je vodil, je »velemojster« v topografiji, s kombijem in peš smo se  izgubljali po gozdnih cestah ter tu in tam vlekli vozilo  iz nepredvidenega grmovja, ki na zemljevidu – absolutni specialki – ni bilo vrisano. Ali drugače povedano, kosilo smo zamudili za dve uri. Na obrazu kmečke gospodinje je namesto gostoljubnega nasmeška lebdel komaj pritajevan sadizem. Zastrupila nas bo, sem pomislila.

Odnosi

Nevrotična gospodinja: kdo bo prvi?

Gospodar je kazal precej prijaznejši obraz. Gotovo ste žejni, se je smehljal in prinesel iz kleti nekaj, kar naj bi bil sladek in osvežilen mošt, vino pa da bomo dobili pri kosilu. Je rekel. Seveda smo planili nanj, medtem ko je gospa kmečki turizem v jedilnici z glasnimi treski postavila jušnike na mizo in nas zgnala noter. Ne ravno z vilami, ampak za vsak primer so bile nekje blizu. Zares smo jo razkurili. Kar nekaj gostov je medtem prišlo, a jih je morala odgnati, ker je čakala nas, je sikala. Res se opravičujemo, smo se prilizovali in kazali na našega vodnika, ki vse ve in pozna. Ali vas navsezadnje nisem pripeljal, se je branil.

Prvi raziskovalci kmečkega turizma so začeli vstajati od dolge mize že pri praženem krompirju. Na začetku so sicer ljubeznivo prosili sosede, ali jih spustijo ven, a če ti niso zelo pohiteli, so jih grobo odrinjali, nekdo pa je prilezel pod mizo tako rekoč med mojimi nogami. Vsi so se napotili v eno smer – proti stranišču. Ampak eno od obeh – žensko – je bilo zaklenjeno. Pokvarjeno, je obžaloval gospodar. Je pa zunaj gnojišče, če se komu preveč mudi.

Odnosi

Papagaj Jaka in naša (ne)prostovoljna služba varušk

Kmalu se je mudilo vsem, vključno z  menoj. Gospa, ki se je prva prigrebla do stranišča, ga ni nameravala zapustiti brez boja. Vsi drugi smo se torej razkropili. Gnojišče? Nanj se je videlo z vseh štirih strani neba. Gozd? Je bil predaleč. Koruza? Na srečo je na gorski kmetiji še niso poželi, presušena stebla so bila ravno pravo  zatočišče.

Ko sem pridivjala do njive, se je oglasil globok moški glas: Tu sem že jaz. In nekaj korakov naprej: Tu tudi. In še nekaj korakov naprej je nekdo vpil: Zasedeno. In tako naprej. Ucvrla sem jo čez travnik do edinega grma daleč naokoli in tulila, da je moj, ne glede na to, če je kdo že not. Bil je na srečo nezaseden. Ni me preveč vznemirjalo, da je pol listja že odpadlo in se je moj goli zadek videl daleč naokoli, bolj me skrbelo, ker sem slišala pogovor v avstrijski nemščini. Na bližnji jasi so postavljali razgledni stolp ali nekaj takšnega. Se pravi, da sem emigrirala pod avstrijski grm. Ko sem se vrnila, je gospodinja stala na pragu in  grizljala ocvrt zrezek. Takrat se je tudi ona smejala.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana