revija Jana

Pred nekaj večeri je klicala očitno znervirana teta, ki jo imamo sicer zelo radi, ker je vsem otrokom v družini zelo pomagala, če se jim je kaj zataknilo v šoli. Učiteljica in pol, skrbna in pedantna, še kamen bi naučila poštevanko. Napovedala je, da pride naslednji dan po pomoč izključno psihološke narave, ki pa ima lahko tudi nekaj materialnih posledic. Spogledali smo se, nekateri pa tudi prekrižali. Namesto z Ano Karenino sem tisto noč zaspala z Uvodom v splošno psihologijo na nosu.

Prišla je z mrtvaškim izrazom na obrazu, nas premerila, ali je družinski konzilij zbran, kot je ukazala, in položila na mizo ključe svojega stanovanja.

»Za tri tedne odhajam v Ameriko k sinu.«

Fino, smo rekli v zboru z neprikritimi odtenki nevoščljivosti.

»Nič fino,« je zahlipala. »Moj papagaj pa ostane doma, ubožček. Kaj, če se mu kaj zgodi? Kar umrla bi od žalosti. Temeljito sem pretresla vse bližnje in daljno sorodstvo, vse sosede in človekoljubne ustanove in se na koncu odločila, da zaupam vaši družini. Čeprav tudi vi niste ravno popolni.«

»Ni problema,« je hitro rekel cenjeni soprog, da bi preprečil morebitne nadaljnje izlive tetine ljubeznivosti. »K nam ga bomo vzeli in konec. Mačke nimamo, mi pa tudi ne maramo perutnine, lažje od pol kilograma.«

Ne, je kriknila teta. Saj v tem je problem. Jaka, torej njen papagaj, nikakor ne sme zamenjati okolja. V najboljšem primeru bi pobegnil in v najslabšem bi ga doletel infarkt.

Mi bomo torej hodili v njeno stanovanje na drugem koncu mesta, in sicer trikrat dnevno. Razumeli? Zvečer bomo izpraznili posodico s hrano, ker tudi za papagaja ni priporočljivo, da ponoči je. Pije pa lahko. Potem je treba kletko pokriti s posebej izdelanim pregrinjalom, da se sirotek zjutraj ne bo prezgodaj zbudil. In ko se bo, bomo mi že na vratih, da ga odkrijemo, ga spustimo na prostost, medtem pa mu očistimo kletko, damo svežo hrano in vodo, nikakor ne smemo pozabiti na sipino kost in hrustljav list zelene solate. Vsako jutro je treba tudi do sijaja očistiti ogledalo, da se bo Jaka lahko občudoval. Potem ga je treba z žvižganjem himne spraviti nazaj v kletko, jo zapreti in se vrniti spet opoldne, ko je treba prekontrolirati stanje v posodici s hrano ter spustiti papagaja na popoldanski sprehod. Po možnosti tudi na kopanje, kar storimo tako, da v skledo damo nekaj solate in nalijemo vodo, da bo imel papagaj oporo, sicer bi se lahko utopil. Razumeli? Opoldne ne pada na himno, ampak ga je treba spraviti nazaj v kletko z arijo iz Seviljskega brivca. Nam je zapela, katero.  

»Pa glejte, da se mu ne boste preveč prilizovali in ga skušali navezati nase,« je zasmrkala na koncu in preslišala, naj pozdravi bratranca v Ameriki. Pa tudi novega župana New Yorka, tudi pri nas bi enega takšnega.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 45, 11. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.