revija Jana

Poletje je bilo vroče in polno sladkega sadja, otepala sem ga od jutra do večera, pravijo, da je to zdravo. Niso pa omenili, da če se že prenažiraš z breskvami, lubenicami in slivami, ne smeš nič drugega. Skratka, zelo sem se veselila mrzlih dni, ki so končno prišli. Takoj, ko je odpadlo prvo listje z dreves, sem se ogrnila v gromozanski pončo, ki prekrasno pokrije moje poletne obline.

»Takšna si, kot da bi bila oblečena v šotor,« sem takoj dobila kompliment cenjenega soproga. Za štiri osebe, je še dodal. S predprostorom in baldahinom. In nekje na vrhu štrli ven moja zadovoljna glava, ki zmotno misli, da tistega spodaj ni videti.  

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: vedno je čas za ...

A se je pri priči ugriznil v jezik, ker se je nekoliko pozno zavedel, kaj je povzročil. Takojšnje ostro hujšanje seveda. Ozrla sem se naokoli po primernih pomagalih in na spletu so jih priporočali ogromno. Pogoltneš po štiri prozorne kapsule na dan in lakota izgine. Kot nalašč zame. Če nisem lačna, pač ne jem. Celo moj psihiater, ki čepi v hladilniku in mi zmeraj ubogljivo ponudi, kar moja od stresa razsuta duša potrebuje, proti pomanjkanju lakote ne more nič. Problem je torej rešen!

»Jaz bi tudi kakšno kapsulo,« je rekla babica, ko sem tisto reč dobila po pošti. Odpravljala se je namreč v toplice in bi se rada znebila vsaj ene od štirih klobasic okrog pasu. Druge bo že nekako skrila, je rekla. Pred kom, je zanimalo cenjenega soproga. Saj menda ne bo vse tisto ljudstvo v bazenu strmelo prav v njo, ko pa bo tam nedvomno cel kup prelestnih najstnic? Vame bo strmel samo eden, se je odrezala babica. A tako. V toplice torej ne gre s le tropom prijateljic, kot je zagotavljala.

Ne vem, kako se je dopoldne in popoldne držala babica, jaz sem bila vsekakor zgledna. Pogoltnila sem pol jabolka, košček sira, dve zajemalki juhe, v kateri se ni kuhalo nič razen ščepec soli, in za povrh še pol jogurta. Brez maščob. In zares nisem čutila nobene lakote, moram pa priznati, da sem namesto štirih dovoljenih kapsul pogoltnila kar šest. Cenjenemu soprogu sem mrtvo hladno skuhala večerjo, ne da bi se je dotaknila, zato pa se je je lotila sestradana babica, in če najdražji ne bi pohitel, bi ostal lačen.

Politika

Potovanja odstrejo resnico – o svetu in o nas samih

»Zdi se mi, da postajata nekoliko nevarni,« je zagodrnjal in se odpravil v delavnico. Nakar se je začelo. V meni se je prebudila zver, pripravljena ubijati za košček plesnivega kruha, za kar pa ni bilo nobene potrebe, ker imamo pri hiši zmeraj kaj zalog. Najprej sem spražila ocvirke, nato sem pogoltnila dve škatli tunine z oljem vred in zraven  pomlatila ves kruh, ki smo ga imeli v shrambi. Nakar sem hotela polizati še sladoled, ki ga imamo za goste v zamrzovalniku, pa me je babica potolažila, da ga je že ona. Naslednje jutro sem imela kilogram in pol več kot pred zagotovljeno uspešnim hujšanjem s kapsulami.

Zdaj preizkušam nekakšne kapljice, ki učinkujejo ponoči, zjutraj si menda dve kili lažji, čez nekaj dni pa se ti menda vsa hrana zagnusi. Za zdaj sem opazila edino to, da slabo spim. Kar je logično – če se maščoba poslavlja od telesa in išče pot ven, so to nedvomno zapleteni in dramatični procesi.  Žal ne vem, kakšni so rezultati, ker je cenjeni soprog odnesel tehtnico v svojo delavnico in jo zaklenil. Če bom kupila novo, bo letela skozi okno, je zagrozil. Kakšen naslov že ima varuh človekovih pravic?   

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana