Nevrotična gospodinja: Bife z razgledom
Babica je edina vedela za mojo smučarsko zgodovino, ki se je začela pred mnogo leti, ko sta bila otroka še majhna ...
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Napovedano je bilo sonce, ampak ko smo v popolni smučarski opremi odhajali od doma, je bilo megleno in, priznam, skozi sivi pokrov nad glavo nikoli nisem znala oceniti, kaj se skriva na nebu. Sonce ali oblaki. Vremenarji so rekli, da sonce. Ampak ko smo se privlekli v bližnje smučarsko središče, se je ulilo kot iz škafa. Sedli smo v bife na smučišču in skozi okno opazovali dogajanje na hribu. V pogonu je bila ena sama otroška smučarska vlečnica, po njej pa se je prevažalo kakšnih dvanajst navdušenih idiotov in en manj navdušen, zelo namrščen možak, ki edini ni padal s krožnikov na vlečnici.
Najbrž je smučarski učitelj, sem pripomnila. Ti že veš, je bevsknila babica, ki se nam je pridružila, češ da se bo malce sprehajala po snegu. Edina iz družinske druščine, ki je čepela ob oknu v bifeju, je namreč vedela za mojo smučarsko zgodovino. Ki se je začela pred mnogo leti, ko sta bila otroka še majhna, cenjeni soprog pa za nekaj mesecev na službeni dolžnosti v tujini. Čez zimo. V smučarski tečaj grem, sem izjavila in prisilila babico, da je pazila na otroka.
Dovolj sem namreč imela družinskih smučarij, ki so bile videti takole: cenjeni soprog je divjal naokrog po smučiščih, nekoč je bil namreč nekakšen mladinski prvak, jaz pa sem na sankah prevažala premražena potomca. Saj ne rečem, da me najdražji ni poskušal naučiti smučanja, a je po dobre pol ure ugotovil, da sem izjemno netalentirana neroda. Potem sem zanosila prvič pa drugič, ko je bil trening smučanja prenevaren, no, in tako sem se znašla v položaju, ko sem svojega moža gledala skozi okno bifeja, kako nori od ene žičnice do druge. Tako ne bo več šlo, sem si rekla. In se vpisala v tečaj.
Učil nas je študent z veliko potrpljenja. Spuščali smo se po hribčku navzdol (gor smo seveda štamfali), on pa je z razširjenimi rokami stal ob potoku in skušal uloviti vsakega, ki je drvel proti vodi, ne da bi se znal ustaviti. Pri nekaterih se mu je posrečilo, pri drugih ne, tudi jaz sem prišla enkrat domov mokra od pet do glave. Babica me je zmerjala in mi mazala buške in odrgnine s svojim čudežnim rožmarinovim mazilom, ampak potem je le odnehala, ko je videla, s kakšnim navdušenjem se ukvarjam s smučarijo.
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 24. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
