revija Jana

Pravzaprav v vsaki sobi eno in tudi na hodniku. Ne vem, kdaj sva si jih toliko nabrala, res pa je, da je kakšna tudi posrečeno darilo. Janek se ne spozna na uro in časovni pojmi tudi niso njegova prioriteta. Zato pa ima svojo notranjo uro naravnano precej natančno. Janek namreč meri čas po svojih vsakodnevnih opravilih. In zdaj, ko sem tekala od ene ure do druge in jih prestavljala (ja, te so pa še vedno moj gospodar), je Janek začel vstajati ob četrti uri zjutraj namesto ob peti. In zvečer zaspi po vremenski napovedi pred dnevnikom. No, ne jezi se (tako kot jaz) na tiste, ki so nam spet zakuhali to (malo) zmešnjavo.

In razmišljam: vsaka reč je za nekaj dobra in za nekaj slaba. Verjetno se s to mislijo nekoliko tudi tolažim.

Zjutraj, ko se z Janekom peljeva v Tolmin in dežuje kot iz škafa, je pa že toliko svetlo, da vidim tiste dele, kjer je cesta poplavljena, in se mi na trenutke zazdi, da vozim čoln po malo razburkanem morju. Težki tovornjaki, ki so v Bovec dve leti vozili beton za novo šolsko telovadnico (ki je še vedno neuporabna), so pač naredili svoje. Tista slaba stran prestavljanja ure se pokaže zvečer. Temni se zgodaj popoldne, še hitreje ob oblačnem vremenu, večer se vleče in mislim, da tudi to zmede Janeka. Nemiren je, hodi po hiši, zraven stoka in maha z rokami …

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: ena kozja

V primeru, da vas je današnji naslov teksta malo zbodel, vem, ni prav vsakdanja slovenska beseda. Lahko bi uporabila kakšno drugo, lepšo. Slovenski jezik jih je poln. Napisala pa sem jo z namenom. Moj Janek je ne bi nikoli izgovoril pravilno, še manj razumel. Tako kot tudi mnogo drugih, še preprostejših besed. In zagotovo je kdaj zaradi tega v strašnih škripcih. Včasih reče: »On pa jo je naredil mrzlo,« in zraven nekaj pokaže z rokami. Jaz kopljem po možganih, kaj naj bi to pomenilo, in še tipam z vprašanji. In vidim, da ga razjezim, ker ga ne razumem. Ko sva že malo upehana in najina komunikacija nikamor ne pelje, pa se pošalim: »O, ti lumpa klumpa, to pa ni bilo lepo!« A nisem rešila Janekove stiske, samo malo sem čustveno razbremenila nastalo situacijo.

Razmišljam dalje: ko je ravnateljica šole poslala vabilo na sestanek staršev v slovenskem jeziku (ki ga starši priseljencev ne razumejo) in tudi v tujem, njihovem jeziku ter so jo potem začeli preganjati, v smislu, da je zatajila materni jezik … Tudi zame je slovenski jezik svetinja, ena najdragocenejšh reči človeka in naroda. Ampak skrbi za jezik ni treba nasilno braniti samo takrat, ko ima kdo interes in poskuša kovati iz tega neki kapital. Nikoli še nisem slišala nikogar v parlamentu, ki bi svojega sodruga opomnil, da mrcvari slovenski jezik. Pa bi lahko, ali ne? »Končaj s tem lajanjem,« je seveda »lepa slovenščina«, ki pa ni vredna ljudi, izvoljenih v parlament. Tako Slovenci tradicionalno umirjamo svoje pse, nikakor ne soljudi.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: življenje

Vsakdo ima pravico do enakega obravnavanja, pravi zakonodaja, in da je treba upoštevati tudi osebne okoliščine, po katerih ne sme biti posameznik v enakih ali podobnih situacijah obravnavan manj ugodno kot drugi. Kar pomeni, da je treba najti načine in poti, da si izmenjamo informacije. Kako naj ravnateljica staršem, ki ne razumejo slovenščine, priporoči, da uporabijo prevajalnik? A v slovenščini ali v albanščini? Seveda bi lahko namesto vabila v tujem jeziku najela tudi prevajalca oziroma prevajalce za albanščino, kitajščino ... Ali bodo prevajalci poklicali vsakega starša? Ali bodo (v imenu šole) oni pošiljali vabilo? Kaj pa varstvo osebnih podatkov?

Šola vendar ne more kar tako nekomu predajati telefonskih številk ali elektronskih naslovov staršev, četudi gre za dober namen. Ima šola denar za te namene, je tam kje blizu prevajalec za določen jezik? Kaj pa, ko pridejo turisti in sprašujejo za pot? Jim kakšen poslanec reče, naj se najprej naučijo slovenščine, in jih bo potem usmeril? Pa v primeru šolskega vabila ni bil tako plehek vzrok, pač pa je šlo za željo po sodelovanju šole in staršev v korist otrok. Vaših, naših, njihovih … Za otroke gre, ali ne?

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: vplivnica Breda

Pravzaprav pa so tile dnevi precej turobni. Za to ni krivo samo vreme na zahodu naše male domovine, ki drži z deževnim pokrovom v šahu našo dolino. Dobro pa je, da ste imeli na drugem koncu še vedno sonce. Še večja in težja turobnost, ki je nobeno sonce ne more pregnati, se je priklatila iz južnih krajev. Gre za novice o smrti očeta, ki je šel po svojega sina. Te novice prihajajo v času, ko najpogosteje v letu mislimo na svoje drage ljudi, ki so odšli za mavrico. Ko pride dokončen konec, gotovo marsikdo pomisli na tisto tolažbo, da čas zaceli vse rane. Kar seveda ne drži v celoti. Čas samo obrusi najhujšo bolečino in človeku ponudi možnost, da nekako živi naprej z izgubo.

Zato razmišljam: kako in koliko časa je potrebno, da človek živi naprej, potem ko doživi takšno tragično in nesmiselno smrt svojega bližnjega? Kdo vse si želi ali kdo vse bi si moral želeti, da bi bilo mogoče čas zavrteti nazaj? Koliko izgubljenih priložnosti je bilo vmes in jih je nekdo zapravil, vrgel čez ramo, zakrival težave, iskal izgovore …

Ob takšnih dogodkih se vedno sprašujemo: se je moralo zgoditi najhujše, da se bo zdaj kaj spremenilo? Bi se lahko človeštvo kaj naučilo tudi iz preteklosti in ne bi kar naprej samo čakalo na to, da se bo jutri vse rešilo samo od sebe? Enako turobno je danes poslušati besede (v taki ali taki slovenščini) odločevalcev, ki so nekoč že imeli možnost, da bi preprečili takšno nesmiselno smrt, pa je niso.

Pravzaprav bi zdaj lahko zaključila: na smrt mučno mi jih je poslušati, pa čeprav v slovenskem jeziku!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

*Skupek raznovrstnih stvari

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.