Ni mi vseeno: Novo leto, novo upanje
Dajmo mu možnost. Naj slabe novice zamenjajo dobre. Vsaj nekatere.
Preteklo leto je bilo naporno, zoprno. Na to, da nas je vlada božala z nekaj višjimi plačami in penzijami, smo hitro pozabili. Ne pa tudi na vse drugo. Jaz že ne. Kar verjeti nisem mogla, da se predsednik in predsednica tako rekoč o ničemer ne dogovarjata. Je treba? Je res treba vsa nesoglasja, morda celo medsebojno averzijo in nepremagljivo željo po premoči vedno znova meriti pred TV-kamerami? Se predsednik in predsednica sploh pogovarjata? Se sploh o čem strinjata? Kako jima zaupati? Bog ne daj, da bi šlo kaj res zelo narobe. In kaj vse nas še čaka v predvolilnih mesecih? Ni v redu. Preprosto ni! To, kar sta, nista zaradi sebe, ampak zaradi nas. MI štejemo.
Tudi sicer imamo težave s sobivanjem. Samo levo in desno šteje. Na nož. Edini cilj je oblast. Ne spomnim se, da bi se vsi poslanci, levi in desni, iskreno trudili za iskanje boljših, skupnih odločitev. Niti poskusili niso. Gremo na referendum, gremo nabijat … Desnica je ves mandat posvetila boju za vnovičen prevzem oblasti. In kaj bo drugače, če jim uspe? Razen hitropoteznih menjav na ključnih in malo manj ključnih položajih? In potem štiri leta, joj, kako smo dobri in so oni zanič. Se bojim, da nisem edina, ki dvomim o tile naši folklori.
Demokracija?! Česa vsega ne počnemo v njenem imenu? Berem Dnevnik. Civilna iniciativa Alpe Adria green gre s tožbo nad gradbeno dovoljenje za novo avtobusno postajo v Ljubljani. Čakali so do zadnjega dne, ko bi sicer dovoljenje postalo pravnomočno! Ja, tudi to je demokracija. Zakaj ne bi nagajali, če gre? Stroške zaradi zamud bomo plačali davkoplačevalci. Demokracija ni poceni. Nikoli ni bila in nikoli ne bo.
Pred dnevi sem z domačih knjižnih polic zbezala nikoli prebrano knjigo Isabel Fonseca. Naslov: Pokoplji me pokončno. Podnaslov: Romi in njihovo potovanje. Izšla je pred četrt stoletja. A zdi se, da se za Rome v Evropi v tem času ni veliko spremenilo. Pravice na papirju, resničnost pa hvaležna tema za čas pred volitvami. Vsakokratnimi. Ne le pri nas. Ko smo letos potovali po Romuniji in Bolgariji, so tudi tam romska naselja in vasi vidno odstopali od drugih. A razlika je. Tam Romov ne skrivajo. Njihova naselja so kar ob glavnih prometnicah.
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
