Navaden dan nenavadne mame: ena kozja
Tudi letos sva se z Janekom odpravila na izlet z najinimi sosedi in krajani.
Vsem nam je skupno to, da smo pač upokojenci. V pokoju torej. Slovar razloži besedo pokoj takole: stanje človeka, ki po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen, stanje brez hrupa, ropota, vznemirjanja, mir, stanje notranje ubranosti, urejenosti, brez notranje napetosti, vznemirjanja. Kako dobro se tole sliši, kajne? In če bi bilo samo to, si mislim, da bi prav vsi z veseljem šli takoj v pokoj! In morda vzeli v zakup tudi to, da je starejšim čas odmerjen bolj kratko.
No, slovnica je eno, življenje pa še kaj drugega. Leta prinesejo tudi betežnost, bolezni, tudi kakšno pomanjkanje, pa odrinjenost in še večji strah pred prihodnostjo. Zato je lahko takšen izlet tudi priložnost, da vsaj za en dan izletijo temne misli tja nekam, v kakšno grmovje, za kakšen vogal. Starejši pač nismo več tako naivni, da ne bi vedeli, da se nas bodo spet polastile.
Moj Janek je tukaj najbrž izjema. Sicer je tudi on v nekakšnem pokoju, srčno pa upam, da mu bo še kar nekaj let prihranjeno vse drugo. Upanje pač umre zadnje, pravijo.
Tako smo zjutraj doma napolnili nahrbtnik z malico, Janek je prijel pod roko sosedo Nado in mama sem odpadla v kakšen deseti plan, bi rekla. Z avtobusom smo se odpravili po dolini navzdol, pustili tolminsko meglo doma in se odpeljali v sončne Brkine. Kakšna lepa jesen je tudi tam! Vse naokrog jablane, zdaj že brez listja, ampak veje so se upogibale od rdečih in rumenih jabolk. Pa kraške planote in kamnite hiše ter ozke ceste, cerkve na vrhu hriba, na pašnikih drobnica in krave, zeleni travniki in rdeče in rjavo obarvan gozd …
Ko je Nada izpustila Janekovo roko in urejala vstopnino za Muzej vojaške zgodovine, se je Janek vznemiril. In sem mu rekla: »Poglej, tukaj imajo pa en tankič!« No, to je bil velik tank pred muzejem. Sploh ne vem, od kod sem privlekla besedo tankič! Morda sem mislila, da se bo Janeku zdela beseda smešna ali kaj, da bi se malo razvedril? Zdelo se mi je, da je tako vse preslišal, dokler ni spet zagledal svoje Nade. In seveda: v resnici je tank strašna reč! Pomislila sem, da je pravzaprav še dobro, da Janek ne razume, čemu služi.
V muzeju je vodička še enkrat razložila osamosvajanje naše države. Vsem nam se je zdelo zelo zanimivo, pa čeprav smo vsi mi, upokojenci, doživeli tisti čas. Resnici na ljubo: jaz še najmanj. Natančno v tistem času je bil Janek star en mesec in je imel veliko zdravstvenih težav. Zato sva tisti čas preživela pri zdravnikih in potem v bolnišnici. Desetdnevna vojna je kar zdrsnila mimo mene, jaz sem imela takrat svojo vojno in sem se samo trudila preživeti. Z Janekom na rokah.
Potem smo se odpravili še v druge dele muzeja, kjer je še več orožja. In Janek je pridno korakal ob Nadi, zagledal še en tank in ji razložil: » Lej ga, tankič!« Mislim, da ga Nada ni razumela, jaz pa sem tudi bila tiho, da svoje napake, torej tankiča, ne podkrepljujem.
Zvečer je bil Janek čisto izmozgan. Kako ne bi bil!? Ves dan je lovil Nado in mene pogledoval na drugem sedežu tako, kot da ima vseeno malo slabo vest, ker me je zapustil. A sem se mu vedno nasmehnila, razumela sem, da je strašno srečen, ker se je lahko za ves dan prilepil na Nado in mu ni mogla uiti domov tako kot v Mali vasi.
Naslednji dan pa sva spet šla na najin vrt. Vsakokrat lahko še kaj odneseva domov. Motovilec in mali korenček ter celo dve mali bučki sva našla. Potem sem odrezala nekaj vej kitajske vrbe. Pred več kot desetimi leti sem malo neprevidno potisnila v zemljo eno vejico, zdaj pa se je razbohotila kot kraljica v malo močvirnatem obrežju na parceli. Ko so sosedove koze zagledale veje na tleh, sta dve preskočili ograjo in jih v trenutku obrali do golega. Potem pa nista hoteli nazaj na svoj del pašnika. Zato sem ju odvedla skozi vrata najinega vrta. Kozi sta stali za ograjo, opazovali in preizkušali električnega pastirja. Janek je sedel pred uto, jaz pa sem se vrnila na delo. V minuti je bila ena od koz za menoj in se na zadnjih nogah vzpenjala po vrbi ter obirala listje.
No, pa sva spet odšli skoz vrata. Koza za ograjo električnega pastirja, sama pa sem malo postala in se praskala po glavi, kako je lahko prišla čez ograjo. To sem tudi vprašala Janeka in je rekel, da »čez ograjo«. Ne bi mu bila verjela, če ne bi sama videla njenega ponovnega skoka čez električno žico.
Janek je vstal s svojega stola in zaklical proti kozi: »Poglej jo! Pojdi stran! Kaj sem reku?!« Razširil je roke, ne vem, ali je kozi hotel zapreti pot ali od nemoči. Toda koza se je elegantno izmuznila nama obema … Potem sva kozi odvedla v drugo ogrado, za višjo ograjo. Po eni uri prigovarjanja in pogovarjanja in prošenj in lovljenja s kozama sva imela res vsega dovolj. Sonce se je prevesilo proti Kaninu, na poti domov sva v vetru lovila suhe liste z dreves. Rahel veter jih je odnašal z vej in samo roki sva iztegnila ter ulovila zdaj enega, potem drugega in še in še. Tu in tam sva opazila še kakšnega omotičnega čmrlja na rumenem cvetu regrata, ki je najbrž tudi zacvetel čisto pomotoma.
Tako! Kitajska vrba in kozi. Najbrž neki naravni proces. Kozi sta obrali listje z veje in še z nižjih vej, listi se ne bodo posušili in odjadrali z vetrom. Kozi sta bili pa siti. Še ena živa bitja, ki imajo korist od najinega vrta.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 45, 11. novembra 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
