Jaka Koren

Še eno črno luno sva preživela in res ni bila nič posebnega. Vsaj enkrat! Razen napol prekrokane noči, bolje rečeno, na tri četrt. In tega skoraj že ne štejem več k vplivom lune, ker se to dogaja tudi ob drugih nočeh. Pravzaprav pa se res ne spodobi, da kar naprej iščem razloge za utrujenost, mlahavost in brezvoljnost, ja, tudi nespečnost vse naokrog: v naravi, pri drugih ljudeh, v različnih naključjih, svetovni politiki, preteklosti, prihodnosti, vremenu, zelenih paradižnikih, ki nočejo dozoreti, na koncu še v sosedovi hruški …

Če se ne spodobi, da kar naprej krivim nekaj ali nekoga drugega, pa se še manj splača jamrati in pritoževati zaradi reči, ki so izven mene in na katere nimam vpliva. Prepričana sem, da to vsi vemo. In da pride čas, ko si to vzamemo k sebi. Torej iščemo razloge za slabo počutje, morda celo svojo jezo, razočaranje … v sebi. Res je, da je mnogo lažje kriviti druge kot sebe, ali ne? Ampak tako ne moremo ničesar rešiti. Zato je treba poiskati moč v sebi. Saj veste: sebe lahko spremenimo, drugih ne moremo. Pa četudi bi nam morda uspelo in bi spremenili druge ljudi, narave in še kakšnih zunanjih dejavnikov pač ni mogoče.

Nič ni bila kriva luna, ko sva se naslednje jutro odpravila na sprehod. Jutranji dež je ponehal, sem razmišljala, sicer je bilo še vse črno za Kaninom, ampak vetra ni bilo. Torej oblaki ne bodo mogli tako hitro pripluti, kot lahko midva opraviva sprehod. Jaz, niti amaterski vremenar, lahko bi rekla: naivni vremenar v natikačih, Janek v pravkar opranih in posušenih supergah. Pa tako zelo težko je čakal nanje od trenutka, ko je svoje izvlekel iz pralnega stroja in jih postavil na balkon, moje pa seveda pozabil v bobnu.

Pa sva šla! Takšno lepo jutro! Kaplje rose so se bleščale in toplo sonce je že posušilo krila metuljev in oživilo čebele, ki so se, malo majave sicer, pretegovale na večinskih dišečih kobulnicah na travniku. Najina klopca je bila tudi toliko suha, da sva si lahko odpočila.

Janeka vedno vprašam: »Kje greva domov? Tukaj ali tukaj?« Torej po isti poti nazaj ali po daljši. Janek največkrat pokaže na krajšo. Tudi zdaj. Jaz pa sem ga prepričala, da greva po daljši. Ne poznam njegovih misli, predvidevam pa, da so bile nekako v stilu: mama že ve, zakaj je ta pot dobra. Verjetno pa bi lahko njegove misli ali, bolje rečeno, občutke prevedla tudi tako: zaupam mami, da me bo varno vodila do doma in da se bo izognila težavam.

Pa sva šla. Z vsakim metrom prehojene poti so nama z enako hitrostjo (torej počasi), nasproti prihajali tudi oblaki. Janek je postajal vznemirjen, zagotovo je čutil mojo stisko. Kajti nič ga moti, če se spoti in ima na sebi skoraj mokro majico, zelo pa ga motijo dežne kaplje. Vsaka, ki mu pade na ramena, ga strese, kot da bi ga oplazila elektrika. Hitreje, kot sva, nisva mogla hoditi, pa četudi bi nama grozilo, da bodo padale sekire z neba. In sva ubrala bližnjico čez travnik. Po nekaj korakih je imel Janek superge že mokre.

Pogledal me z neznansko žalostnim obrazom in tiho rekel: »Moker sem.« Stisnila sem ga k sebi: «Vem, Mišek. Saj bova kmalu doma in boš dal superge na balkon, pa se bodo posušile.« Kakšna butasta tolažba, ničesar drugega se nisem spomnila. Na nesrečo so takrat tudi začele padati prve kaplje dežja, a na srečo sva prišla že do prvih hiš. Stopila sva pod nadstrešek in prvega človeka, ki sva ga zagledala, sem prosila, naj stopi k najini hiši po dežnik.

Doma se je Janek preoblekel v suha oblačila brez besed, odnesel superge na balkon.

Proti poldnevu je sonce spet nažigalo. Vlaga je puhtela od vsepovsod. In Barbara naju je povabila na kavo. No, Janeka na sladoled. Imela sva še nekaj časa, zato sva do kavarne ubrala daljšo pot. Jaz z velikim dežnikom pod roko!

In če me boste vse naslednje dni ne glede na vreme videli na poteh okoli Bovca z dežnikom v roki, potem veste, da imam še vedno slabo vest. In občutek, da sem se izneverila Janeku. Da sem izneverila njegovo zaupanje in zaupljivost.

Izneveriti! Takšna zanimiva beseda! Ki pa pomeni: prenehati biti zvest, pa tudi: odpovedati, biti neuspešen.

Naslednji dan sva imela neke opravke v Tolminu in na parkirišču sva uzrla kombi iz Janekovega delovnega centra. V rokah je držal svoje največje veselje. Kos pice. Za volanom kombija je zagledal Janjo, ki mu je mahala in ga pozdravila. Tako je bil presenečen in vesel, da bi jaz takoj stavila, da bi se odpovedal tistemu kosu pice, če bi lahko odšel z njo.

No, še nekaj dopusta nama je ostalo, in kot hitro bežijo tile poletni dnevi, bo Janek tudi kmalu spet na delu.

In spet bo vse prav!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 32, 12. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana