revija Jana

Toliko različnih dejavnosti in vse so mu pogodu. Saj sem ga tudi doma preganjala, da mu ne bi bilo preveč dolgčas, ampak njegovih prijateljev in učiteljev iz delovnega centra v Tolminu mu seveda nisem mogla pričarati! Poleti sva se včasih peljala mimo centra in opazila sem, da je prav milo opazoval, ali bo zagledal koga okrog hiše. Naslednjič sem se raje izognila tisti cesti. Je pač tako: vsi potrebujemo malo počitnic, pa če moj Janek to ve ali ne. Ali bolje: če razume ali ne.

In če sem napisala, da sva se poleti tam peljala … še vedno je poletje, ali ne? Ampak divji kostanj se je že preoblekel v rjavo listje, in ko sva oni dan sedela pod grmovjem za Sočo, nama je pogosto priletel na glavo kakšen rumen list. Neko jutro sem opazila, da so se že začeli zbirati ptiči na električnih žicah. Da ne govorim o tovornjakih, ki so poslikani s peleti hiteli sem in tja. V vsaki trgovini so že pri vhodu na policah naloženi šolski zvezki.  Saj nočete nič slišati o tem, da so že tudi novoletni okraski, ali ne? Jaz tudi ne! Zato kar pozabite tole zadnje.

Zadnji teden je Janek neumorno spraševal: »Kaj pa jutri?« Jaz sem mu potrpežljivo naštevala dneve, in ko sem prišla do ponedeljka, sem povedala čudežno besedo: »Tolmin.« Če je bil on zadovoljen, sem bila jaz tudi. Nedelja je bila dolga, večer pa še bolj, Janek se je veselil jutra še bolj kot jaz, ko čakam poštarja s kakšno svojo novo knjigo! Večkrat je preveril, ali se je baterija njegovega telefona napolnila. Redko kdaj ima kakšen klic, sam pa sploh ne kliče nikogar. Toda telefon mora biti v njegovem žepu, kakšne kratke hlače s trakom v pasu mu prav vleče navzdol na desni strani. A red je red, Janek je odrasel in (skoraj) vsi odrasli imajo nekje svoj mobitel. Večer se nama je zavlekel v noč, Janek je imel čisto rdeče, napol zaprte oči, zaspati pa ni mogel. Že sem mislila, da bo to noč kar prebedel. No, potem je vseeno utrujen zaspal za nekaj ur.

V delovnem centru so se ga vsi razveselili, prav toliko kot on njih. Za trenutek se mi je zazdelo, kot da vmes sploh ni bilo nobenih počitnic, kot da sva bila nazadnje tam včeraj. Vse je bilo po starem, po njegovem spominu, njegovi meri, njegovi tako pomembni rutini …

Neki večer ta teden pa sva se odpravila še v kulturni dom v Bovcu. Soseda Dragica nama je na sprehodu povedala, da bo tam prireditev, na kateri bodo nastopili plesalci in pevci iz tujih držav ter predstavili njihovo kulturo. Janek je bil pri volji, tudi pri volji, da opusti svojo večerno rutino, jaz pa tudi. Morda me je k temu vodila grda misel, da bova potem prišla pozno domov in mi ne bo treba brati Mišmaša!? Saj se upiram takšnim mislim, res se, prisežem! Z metlo bi jih pometla iz glave, če bi šlo. Seveda sva bila med prvimi pred kulturnim domom, da si najdeva sedišči malo bliže odru. Imava opravičljiv razlog, pravzaprav več razlogov. Oba z Janekom sva bolj majhna, Janek dokazano naglušen, jaz pa še nedokazano tudi slabše slišim. Se mi zdi. Zadnje čase.

Janek si je z navdušenjem ogledoval stole na odru in mikrofone, kdo ve, kakšna so bila njegova pričakovanja? Upala sem, da bo kje vendar kakšna harmonika, a se je izkazalo, da sem spet enkrat mislila namesto njega. Potem so prišli na oder pevci in plesalci iz Ekvadorja, prelepa glasba in plesalci v bleščečih oblačilih. Ves čas so bili na obrazih umetnikov široki nasmehi in mislim, da je bilo enako z vsemi nami v dvorani. Janek je užival, malo zmigal z glavo in pomahal z rokami in tudi njega je kar privzdigovalo na stolu. Druga skupina je bila iz Kirgizije, drugačna kultura, drugačna glasba in plesi. Mislila sem na ta veliki svet in toliko bogastva na njem, lepote, spretnosti, sposobnosti, ponosa … Hkrati pa sem bila v mislih tudi »pri tem istem velikem svetu«, v katerem se otroci borijo za košček kruha, če sploh še lahko stojijo na tenkih nogicah. Pa tudi na njihov večni strah pred naslednjim trenutkom in grozo pred naslednjim dnem.

Na koncu prireditve pa so nastopili še kulturniki s Tahitija. No, takrat pa je poskočil tudi Janek! Med vsemi tistimi plesalkami z neskončno lepimi lasmi so bili tudi štirje plesalci. Prišli so čisto do roba odra, mahali z rokami in njihovi obrazi so se zdeli jezni! In nekaj so kričali. Pomislila sem na podobnost s plesom haka, ki ga izvajajo Maori. Včasih ujamem na spletu kakšen posnetek plesa novozelandskih igralcev ragbija.

Janek pa se je napol dvignil s stola in enako mahal z rokami in se jezil nazaj na oder. Posnemal je plesalca na odru, Janekove velike okrogle oči so prav bolščale. Ne bi ga mogel bolje posnemati! Čisto ga je prevzelo! Moj Janek, moj polžek, ki se na sprehodu opira na mojo roko, ko se vlečeva v frnjažo, je očitno začutil neki ritem, ta pa je vzbudil v njem veliko čustev! In po dveh urah,  ki sta minili, kot bi mignil, je bilo tudi meni žal, da je že konec.

Na poti domov sva se v temi izogibala lužam, Janek je molčal, mislim, da je bil v mislih še vedno v dvorani in razmišljal … kdo ve o čem! In sama sebi sem rekla, da mu bom tudi nocoj brala, pa če me bo konec! Malo pretiravanja je tukaj, pa ne zato, da bi se vam zasmilila. In Janek je na koncu rešil vse: stuširala sem ga, oblekla v pižamo, Janek ni vzel v roke Mišmaša, samo legel je v posteljo in se pokril.

Mislim, da se je še vedno prepiral s tistim s Tahitija …

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 37, 16. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana