Jaka Koren

To je pokrajina na obeh straneh reke Krke, vsaj na videz niti malo suha, prav očibožajoče zelena je. Turisti je zvečine še niso odkrili, čeprav je bogata z naravnimi lepotami. Tam čas drugače teče, so nekje napisali. Na tisti prelep, sončen zgodnjejesenski dan je vsekakor tekel kakor čas mora, ko si na izletu: lenobno in počasi.

Suha krajina velja za eno manj razvitih v državi, število prebivalcev upada. Nekdaj uspešna rudarstvo in fužinarstvo sta že davno zamrla, danes se večina prebivalcev ukvarja s kmetijstvom – čeprav je čistih kmečkih gospodinjstev pravzaprav malo, preostala dohodek kombinirajo z nekmetijsko dejavnostjo. Imajo pa zato veliko zelene narave in kotičke, ki kličejo po raziskovanju. In smo šli pogledat – ampak tole je samo majhen del tega, kar pokrajina ponuja, v en sam dan ne moreš stlačiti vsega.

Jaka Koren

Rada imam gradove, fascinirajo me, in če mi rečete, da gremo pogledat grad, sem takoj zraven. Grad Žužemberk je en tak grad iz pravljice, poln legend in mračnih zgodb, z mogočnim obzidjem, tako poln stopnišč, stolpov in stolpičev, da kar pozabiš, da je tisto, kar danes gledamo, pravzaprav rekonstrukcija, propadajoči grad so namreč leta 1945 do konca porušile zavezniške bombe, ker je bila v njem domobranska postojanka. Od prvotnega gradu je ostala samo še vinska klet, ki je pod zemljo. Prenova, ki se je začela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, se je strogo držala jugoslovanske krilatice »ide pa stane« in je vmes za dve desetletji zastala, ampak potem so se je spet lotili in zdaj grad spet stoji tam, kjer je stal od nekdaj, se pravi od leta 1000, če gre verjeti letnici, vklesani na vhodnem portalu v enega od stolpov. Grad je zamenjal mnogo plemenitih lastnikov, to so ga dozidavali, prezidavali in po požaru leta 1591 na novo postavili. Takrat je bil že v rokah Auerspergov, Turjaških po naše. Veliko zgodb se ga drži, mnogo je krvavih – na primer tista o nezakonskem turjaškem sinu Gregorju, ki je leta 1559 zavzel grad, a se ga ni dolgo veselil, ker si ga je Gregorjev sorodnik kmalu zatem zavojeval nazaj, vsiljivce pa dal pometati čez obzidje. Potem so pa njihova trupla v gozd odnesli, ker zveri morajo tudi jesti. Gregor in njegovi še groba nimajo … Nenavaden grad je to, v več pogledih, dokaj redko je že to, da ne stoji na hribu. Pa to, da je sicer imel obrambni jarek, le da v njem ni bilo vode, temveč medvedi. Živi in zelo divji. No, ena medvedka naj bi bila udomačena, ampak tako zelo pa spet ne, saj je leta 1575, manj kot dvajset let po Gregorju, tragedija na gradu Žužemberk spet udarila – medvedka je na dvorišču raztrgala visoko nosečo grofico Ano von Eck. Nesrečni grofici v spomin so zasadili lipo, posekali so jo tik pred iztekom tisočletja. Dočakala je 424 let. Kljub mnogim krvavim in nesrečnim zgodbam pa ni nobenih podatkov, da bi na gradu strašilo, so mi rekli. Bi človek pričakoval, da bodo dali meščani vsaj medveda v svoj grb, ampak ne, v žužemberškem grbu je ris.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 16. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana