Navaden dan nenavadne mame: darovi jeseni in dragih ljudi
Shranila sem vse darove tega dne in vse darove meni dragih ljudi v Mali vasi. V svojo dušo! In zdaj sem bogata, moj človeški račun je prepoln.
Te dni včasih kdo reče, da je jesen radodarna. Pa še res je! Rdeča jabolka na drevesu in povem vam, da me srce boli, kadar vidim, da jih nihče ne obira in pobira! V najini vasi letos na drevesih res ni veliko hrušk tepk, ki so odlične v bovških krafih, a v Trenti so dobro obrodile. Tudi grozdja je letos kar nekaj. Zadnjič nama ga je podarila Olgica iz frnjaže in sva ga z Janekom domov odnesla kar v naročju. Skuhala sva ga skupaj z jabolki in cimetom ter dodala malo kurkume. Janek je popil oba litra kompota.
A jesen je radodarna, velikodušna, dobrotljiva, darežljiva … milo zveneče besede, ne samo s sadjem, temveč še z mnogimi drugimi rečmi. Zelenjava na vrtu. Hladna jutra so samo zato, da se vsaj malo pripravimo na tisto, kar bo prišlo za jesenjo. Topli popoldnevi. Še barve jeseni so tople: rdeča, rumena, oranžna in v premnogih njihovih odtenkih. A popoldanske sence so vedno daljše in vedno bolj hladne …
Narava je radodarna in človek je del narave. Saj vem, včasih bolj ali manj pozabimo na to, hote ali nehote. Morda smo čisto preveč zagledani vase in premalo opazujemo, ali pa še bolje, vidimo svojo okolico?
Ampak v Mali vasi, v tej jeseni še posebno, pa ni tako. Iz neke hiše je potovalo v drugo rdeče in tudi belo grozdje, buče in kumarice so bile na izmenjavi z ohrovtom in blitvo, na kakšnem pragu se je znašel velik šopek žajblja in rožmarina, vse lično povezano z rafijo, in dodane so bile še rdeče dalije, potem so naokrog krožili mafini in zavitki, nekdo je sosedi pobral posušeno perilo z vrvice, iz neke hiše je romala steklenica sveže stisnjenega jabolčnega soka, drugo sosedo je na klopci pred vrati čakala vrečka starega kruha za živali …
Pa ne samo to! V hišah tako lepo skrbijo za svoje ostarele starše, in ko gredo na večerni, kratek sprehod, si z nekaterimi pomahamo čez potok, z drugimi z balkona ali pa s stopnišča. Dva soseda ubirata skoraj vsak dan enako pot kot midva z Janekom v frnjažo. Gotovo si imata vsak dan kaj povedati in potem je obema lažje. Če koga v naši vasi ne srečamo ali vidimo vsak dan, se tudi pokličemo. Če kdo kaj potrebuje iz trgovine v spodnjem delu doline, si pomagamo. Nekateri sosedje vozijo prostofer, torej ljudi na zdravstvene preglede v bolnišnice, vem, da imajo veliko voženj … Da sploh ne omenjam prijaznih pozdravov in nasmehov sosedov, ki jih je praviloma deležen moj Janek! In objemov!
Vidite zdaj: Mala vas pač ni kar tako! Malo je posebna ali ne? Vseeno trdno držim pesti in verjamem, da je še kje drugje podobno.
A jesenske radodarnosti tukaj še ni konec. Neki dan sva se za spremembo odpravila po naši dolini navzgor. Zdaj je malo lažje voziti po ozkih cestah, čeprav je še vedno zelo veliko avtomobilov s tujimi tablicami. Ustavila sva se pri koči pri izviru Soče. Posedela sva v senci, Janek si je naročil in plačal sok ter meni kavo. Navzgor do izvira je nisva mahnila, temveč po makadamski cesti naprej proti Zadnji Trenti. Eden zadnjih toplih popoldnevov je bil, senčni odseki ceste so nama prišli zelo prav. Dišalo je po materini dušici ter po podrtih in zažaganih drevesnih deblih, pa tudi po tistih, ki so trohnela na mahovitih tleh, pa po srčni moči in krvomočnici … No, po teh dveh gorskih cvetlicah je dišalo v resnici malo manj, ampak rastline s tako lepim imenom si pač nekako zaslužijo, da jih tukaj omenim, ali ne?
Na poti domov sva se ustavila še pri koritih Mlinarice. Janek je ponosno zmogel sam prehoditi vso ozko stezico ob glavni cesti, potem je pogumno prečkal viseč most čez Mlinarico in se povzpel po gozdni poti navzgor. Še preden sva prišla do korit, sem na drugi strani potoka zagledala za nekim balvanom velikansko rogovje! Velikanskega kozoroga! Verjetno sem začela cviliti in mahati in kazati Janeku, kje stoji kozorog ter prežvekuje in se premika gor in dol za kamnom. Ne vem, ali ga je opazil, srčno upam, da ga je. Zato pa je v tisto smer pogledala mlada družina z dvema malima otrokoma iz tuje dežele in je bila enako navdušena kot jaz! Smejali smo se drug drugemu in najbrž smo vsi vedeli: morda nikoli več ne bomo videli tako veličastnega kozoroga v svojem življenju. Sploh pa ne v njegovem naravnem okolju. Počasi pa me je obšla melanholija. Kozorogi so res redko tako nizko v dolini, razen v primeru, ko so ostareli ali bolni …
Radodarna narava! Toliko vsega nam podarja brez plačila! In če bi znala uporabiti besede, bi verjetno rekla, da bo vedno zastonj, če bomo imeli do nje vsaj malo več spoštovanja. A človek misli, da je nekaj vredno samo tisto, kar žvenketa v žepu ali piše na bančnem računu. No, čim več tega. In to naj bi bilo lepo in predvsem največ vredno. Ali res?
Ne! Pravo bogastvo je videti poševne sence izza belih gora, ko gre sonce spat, bele puhaste oblake na modrem nebu, mehke mahovite gozdne potke, debelo pajčevino s tremi zapredki, v katerih so morda pajki, ki imajo križ na hrbtu … Največje bogastvo je tudi videti in doživeti starega kozoroga, ki je stokrat preplezal vse navpične stene po Trenti in ga bo zdaj najbrž vzela prihajajoča zima …
Shranila sem vse darove tega dne in vse darove meni dragih ljudi v Mali vasi. V svojo dušo! In zdaj sem bogata, moj človeški račun je prepoln. In zdaj, zaradi mene, lahko pride tudi zima.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 41, 14. oktober 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
