Shutterstock

Prejšnji teden je predsednica Nataša Pirc Musar trem osnovnošolskim fantom podelila priznanje srce za plemenito dejanje, julija so namreč našli na gozdni poti ponesrečenega gorskega kolesarja in mu z veliko iznajdljivosti in nesebičnosti pomagali. Predsednica je na podelitev povabila še dijake dveh srednjih šol, da so se malce pogovorili o medsebojni solidarnosti, in lahko si predstavljamo, da je bilo srečanje poučno in ganljivo. Najbrž ni bilo med mladimi nikogar, ki se ne bi vprašal: »Kako bi pa jaz ravnal v takšnem primeru?«

Prav v tistem času so bili mediji polni neke druge zgodbe z zelo grdim sporočilom – trije mladoletniki, med njimi dekle, so zvečer obstopili 82-letnega moškega, ki se je sprehajal ob Savinji v Celju. Eden od fantov ga je udaril, padel je in tako močno udaril z glavo ob tla, da je pozneje v bolnišnici umrl. Nobenemu od mularije ni prišlo niti na misel, da bi ponesrečenemu pomagali, in če jih ne bi videl in slišal gospod podobnih let, ki si ni upal posredovati, ker bi se morda lotili še njega, bi jih policija težko našla. Najbrž bomo čez čas slišali poročilo s celjskega sodišča o tem, kaj so mladoletniki počeli ponoči zunaj, pod vplivom kakšnih substanc so bili in kaj je z odgovornostjo njihovih staršev. Morda zgodba ne bo nič posebnega, objestna mularija pač, ki ne zna presoditi posledic svojih dejanj, ali pa bomo sledili usodam treh zapuščenih in zlorabljenih otrok, ki si krajšajo čas tako, da drugim povzročajo podobne bolečine, kot jih prenašajo sami. Kdo bi vedel.

Alternativa

Kaj vam krade zdravje v spalnici

Vedno znova mi prihaja na misel zgodba z ljubljanske avtobusne proge št. 14, ki ni končala v nobenem mediju, se je pa najbrž globoko vtisnila v spomin vsem, ki smo jo opazovali. Na eni od postaj je v mokri travi, bilo je po dežju, ležal lepo oblečen možakar. Skušal se je pobrati, pa je vsakič znova omahnil nazaj. Šofer je potrpežljivo čakal, da bi dobil boj z ravnotežjem. Pa so skočili z avtobusa trije fantje, gotovo mlajši od15 let, ga pobrali in dobesedno prinesli na avtobus. Dolgin se je z obema rokama prijel za držala pod stropom, sesti ni hotel, fantje pa so ga obstopili in držali, da ni padel. Izdatno je zaudarjal po alkoholu. Izstopili smo na isti postaji, zato vem, kako se je zgodba končala – peljali so ga čez cesto in šele po tem, ko so videli, da se je prebil do vrat svojega bloka, so se najstniki obrnili v povsem drugo smer. Bravo, fantje, sem jim rekla in si prislužila široke nasmehe.

Kako pravzaprav vzgajamo svoje otroke? Zgled je najboljša šola, to je splošno znano, ampak ali smo starejši res primeren vzor? Drugače povedano, pripovedujemo jim eno, neredko pa počnemo nekaj drugega. Stokrat ponoviš, da je starše treba spoštovati, potem pa se pred otroki obmetavata z najhujšimi obtožbami in jih celo kličeta za pričo. Ko gledam na  prepolnih avtobusih mularijo, ki ne bo za noben denar odstopila sedeža starejšemu ali mamici z otrokom, se sprašujem, ali so se očetje in matere sploh kdaj peljali s svojim potomstvom z javnim prevozom. In če so se, kaj so mu povedali o osnovni vljudnosti? Ker, oprostite, za vzgojo otrok smo odgovorni starši. Pika.

Nobena šola jim ne more nadomestiti osnovne socializacije, vcepiti spoštljivosti, delavnosti, poštenosti, solidarnosti, tovarištva in kar je še teh lepih lastnosti. Šola je za to, da nam širi obzorja in prižiga strast do posamičnih znanj, zanemarjene otroke lahko vsaj delno spravi iz obupa domačih razmer,  če so se pripravljeni učiti in boriti, ne more pa biti niti oče niti mama. Vse tole sem napleteničila zato, ker mnogi moderni starši mislijo, da bodo predali otroke učiteljem, ti pa bodo iz njih zgnetli nekaj pametnega, za to tudi so. Starši pa jih bodo nadzorovali, tudi z odvetniki, če bo treba. A bodimo optimisti in vsaj upajmo, da smo vzgojili zarod, ki bo dobival predsedničina priznanja, dogodek ob Savinji pa je bil le redek spodrsljaj.

Uvodnik je objavljen v reviji Jana,  št. 41, 14. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana