Navaden dan nenavadne mame: Janek in tristota
Tale tekst ima številko tristo! Zadišalo bo tudi po novi knjigi. Neznansko se je veselim.
Svetli del dneva se je že precej podaljšal in z njim je zraslo tudi upanje. Kot da se tudi človekovo telo počasi spravlja iz zimskega časa, ko mu je genetski zapis narekoval počitek. Na vsakdanjih sprehodih sva z Janekom opazila trobentice. Tudi prvo zelenje narcis in tulipanov je že pokukalo iz loncev na stopnišču pred hišo. Novo leto in novoletne teme sploh niso več v najinih mislih, novoletno smreko sva pospravila že zdavnaj in zdaj bova čakala na pomlad.
Pravzaprav pa se ni prav nič spremenilo! Janek še vedno vsak večer pred vremensko napovedjo čaka z Mišmašem v roki. Te dni, ko je prazna luna, še vedno ponoči prenaša perilo z vrvice na radiatorje. Zunaj je mrzlo, Janek pa v pižami na balkon! Za vsak primer, če bi preveč trdno spala in ga ne bi slišala, sem obesila na balkonska vrata venček z lučkami, in ko jih odpre, venček zaropota. Potem vstanem, Janek si mora obleči jopico, da opravi svoje delo. Vem, da ne bi mogel zaspati nazaj, če tega ne bi naredil.
Potem se spravi spet v posteljo, zavijem ga v odejo in še malo posedim, da zasmrči. Vem, da ne bo za dolgo …
Kadar tudi mene nosi luna ali nekaj takega, kadar ne morem spati, se velikokrat pritihotapim k Janekovi postelji. In čisto nehote in nevede prisluškujem, ali diha. Ne vem natančno, ali je tudi to ostalina preteklosti, ko je še kot dojenček spal večino temnega in svetlega dela dneva. Morda pa me skrbi zaradi apneje, ko za nekaj trenutkov preneha dihati, potem pa spet potegne zrak globoko v pljuča. Morda pa je to čisto nejasen strah, da se mu bo nekega dne zgodilo nekaj hudega in me ne bo v bližini, da bi pomagala. Morda gre za neki prastrah, kot pri vseh mamah, starših, ki izhaja globoko iz notranjosti telesa in iz vseh centrov v možganih.
Dobro, morda se kdo vseeno počasi otrese in vsaj malo odvadi vseh teh strahov. Jih nekam potlači, saj po svoji logiki in naravi nočejo nikamor drugam. In dobro je, če se lahko spočije od vseh tistih občutkov, zaradi katerih tako stiska pri srcu, vsaj ko je njegov otrok star petintrideset let, ali ne? Jaz pač tega ne (z)morem, ker živiva skupaj vsa ta leta, se tiščiva, drživa za roko in pod njo, vsak drugi njegov korak se prepleta z mojim, se smejiva istim rečem, pa če so vredne smeha ali ne, in jočeva, pa niti sama ne veva dobro, zakaj. No, veva, ampak vsak zase …
In potem sedim pri Janekovi postelji in gledam njegov okrogli obraz in mali tumpasti nosek, njegova skrivljena usta, ki jih tišči ob blazino, in v kotičku ust se mu nabira slina ter steče po blazini. Še vedno mislim, da je vzrok za to cista v njegovih možganih, a kaj jaz vem. Šapaste dlani s sklenjenimi prsti kot pri molitvi si tišči v brado … Gledam ga. Mili obraz, zame najlepši! In v nekem trenutku, kot da me začuti, se dvigne do seda, napol odpre oči in zamomlja: »Mama.« Vem, da je v spanju. Nato položi svoje telo na iztegnjene noge pred seboj in spi naprej.
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
