Leonida Zalokar: Če bi ga spoznala prej, ga še pogledala ne bi!
Si lahko predstavljate, da obstaja moški, ob katerem odločna, samozavestna, suverena Leonida Zalokar, ki jo v javnosti najbolj poznamo kot ravnateljico Strokovnega centra Planina, začne jecljati oziroma obmolkne?
Zdi se neverjetno, a Karl Destovnik je več kot očitno moški, ki ga izjemno ceni. Pred kratkim je držala pesti za njegovo zdravje in v dneh, ko je bil v komi, spoznala, kako pomemben del njenega življenja je. Prava ljubezen se torej lahko zgodi tudi v zrelih letih, Leonida in Karl pa sta nam prijazno zaupala, kako sta gradila svojo dvojino. Ker Karl trenutno še okreva, je večinoma govorila Leonida, seveda pa je pustila svojemu najdražjemu, da postavi piko na i.
Kako ste se spoznala?
Leonida: V Vzgojnem zavodu Planina sem se zaposlila leta 1997. Planina je bila že takrat članica Skupnosti organizacij za usposabljanje Slovenije, kjer je bil aktiven tudi Karl, zato sem ga spoznala preko strokovnih združenj, seminarjev in konferenc. Kot moški in pojava mi je bil takoj zelo všeč, vendar ni bilo priložnosti, da bi se bolje spoznala. Pred več kot 17 leti pa smo imeli podelitev nagrad in sem sedela zraven njega ter ga opazovala. Blazno so me privlačili njegova mirnost, način govora, hoja, pa tudi neverjetna kemija. Še zdaj se spomnim, kako sem se postavila predenj in blebetala; bilo mi je res nerodno. Spomnim se njegovega izraza, ko me je gledal in se muzal, saj mu je šlo malo na smeh.
Vi ste bili v zadregi?! To se vam pa ne zgodi prav pogosto, kajne?
Leonida: Počutila sem se kot petnajstletnica, kar jecljala sem. (smeh) Nisem ga mogla pozabiti. Začela sem si izmišljevati, kaj bi od njega kot strokovnjaka na področju urejanja zdravstvenega kadra potrebovala. Klicala sem ga, mu pisala, se delala neumno in celo izposlovala sestanek, da sem prišla v njegovo podjetje. To je trajalo leto in pol. Enkrat sem ga vprašala: »Kje si pa doma?« Povedal je, da živi na Bratovševi ploščadi. Rekla sem: »O, jaz sem pa tvoja soseda čez cesto, na Dunajski. Bova šla kaj na kavo?« Izmenjala sva si številki in sem čakala …
Končno se je neko soboto – ne vem, koliko pozneje – spomnil name, ko je bil na pošti pod blokom, kjer sem živela. Prišla sem dol in sedla sva v bar Fontana, ob devetih dopoldne. Naročila sva kavo in klepetala. Kar naenkrat sem pred sabo zagledala sina in hčer; takrat sta bila stara 16 in 17 let. Vprašala sta, ali bomo kaj jedli, saj je bila ura že pol dveh! Tako se je začelo. Potem sva začela hoditi v kino, gledališče, se zbliževati in spoznavati …
Kako to, da vas je morala tako dolgo osvajati?
Karl: Sprva sem bil nejeveren. Takrat sem imel skoraj 60 let, to so leta, ko si želiš, da če nekomu daš svoje življenje na pladenj, enako stori tudi drugi. Takrat že veš, kakšna oseba si, kar je po eni strani prednost, po drugi si pa tudi veliko previdnejši. Leonida je kdaj izjemno ostra v komunikaciji, jaz pa sem jo spoznal kot izjemno toplo, prijazno, razumevajočo, predvsem pa z željo po tem, da je zveza trajna. To sem tudi sam želel in to sva preverjala.
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.
E-novice · Novice
